Iz nemške vojske v domače gozdove, 24. del

Niti za hip me pri načrtu ni ovirala misel na tisto, kar sem nemški državi in firerju »prisegel« v tisti naučeni in v prisili zdeklamirani »Ich schwere beim Gott …« Ta prisega me v srcu in vesti ni nikoli vezala in vem, da je bila tudi proti božji volji. Čas je mineval tako hitro in vsak dan smo morali pričakovati odhod na »Ostfront«. Že smo prejeli vso opremo. Vse je bilo čisto novo in veliko je bilo vsega. Dva polna nahrbtnika, pa še obleka in obutev, ki smo ju imeli na sebi. Kar nehote sem se ob tem spomnil, kako opremljen sem se na bojišče odpravljal v stari Jugoslaviji … Pa so to za Jugoslavijo bili šele prvi dnevi vojne, Nemčija pa se bojuje že več ko štiri leta! Končno sem dočakal tisto nedeljo, ko mi je četni dežurni po kosilu sporočil, da imam obisk. Dobro sem vedel, kdo je, in v tekmi s časom mi je moreča skrb odlegla. Že takoj pa je vstala nova, težja skrb v zavesti, da stojim pred najbolj tveganimi koraki svojega življenja. Brž sem šel k vhodu in tam našel polbrata Joža in njegovega bratranca Janeza. Veselo snidenje je spremljal neprikrit strah. Šel sem z njima, da se še o vseh podrobnostih pogovorimo. Sred zorečega žita je vodila naša pot. Med razgovorom smo dospeli do ograje, na kateri so bila na kratkih razdaljah napisana opozorila, da je onkraj plota rezervat zavarovane divjadi in je zato vstop strogo prepovedan. (Kaj je v resnici skrival tisti gozdič, nisem nikoli zvedel.) Mi pa smo presodili, da bomo prav v tem gozdiču najbolj varni in smo zato brez oklevanja preplezali tisto ograjo. V prijazni gošči smo na travi skupno pomalicali in se dogovorili, da me bosta onadva prav na tem mestu počakala. Moral sem namreč še v kasarno po svoje stvari. Kmalu sem se vrnil s polnim velikim nahrbtnikom. Pa obiskovalcev nisem našel tam. Spreletel me je strah ob misli, da se je že zgodilo nekaj nepredvidenega … Malo sem počakal, potem pregledal bližnjo okolico in končno celo Joža in Janeza glasno poklical. Pa sem namesto teh priklical nekakšnega »jagra«, oboroženega s puško, na vrvici pa je vodil močnega volčjaka. Razgovor med nama je bil prav kratek. Da sem na prepovedanem področju, da so moja opravičila neumestna in da me bo peljal v kasarno … Zaman sem zatrjeval, da to ni res, da nič takega nisem delal. »No, se boš že spomnil. Nam se ne mudi. Imamo pa tudi pomagala, da te spomnimo vsega tega,« je komandir končal in me kratko odslovil. Resnično zaskrbljen sem se vrnil v sobo in čakal. Pa ne dolgo. Čez dan ali dva me je komandir spet poklical. Tokrat je začel drugače. Kar brž sva ugotovila, da tista obtožba ni zame, pač pa za Franca Kunčiča nekje iz Štajerske, ki pa je odšel s četo in je tedaj bil že daleč, nekje v Franciji. Menda tiste tožbe sploh niso pošiljali za njim … Mene tudi niso poslali za drugimi. Ostal sem v Landecku in se pridružil ranjenim okrevajočim vojakom v »Genesungskompanie«. Prav lepo smo se razumeli in le škoda, da to ni trajalo dalje časa. Kmalu je dospela nova skupina rekrutov, večidel spet Slovencev. Brž so začeli intenzivne vaje. Jaz pa sem ostal med starimi, okrevajočimi. Brez dela, ne pa tudi brez jela. Saj sem vsaj kdaj stopil v vrsto za hrano tudi z novimi rekruti. Nekega dne pa je vendar temu bilo konec. Špis, ki je opazoval delo z rekruti, je potem srečal mene. Kar ostrmel je, kaj počnem tam. Da sem pri okrevajočih, da kdaj pomagam v kuhinji, v skladišču in še kaj, sem mu pripovedoval. Zadovoljil ga nisem. Z mesta me je napodil k rekrutom. Starešinam je še posebej naročil, naj poskrbijo, da bom nadomestil dotedanjo »zabušancijo«. Seveda sem šel, vendar smo se s starešinami že od prej dobro poznali in nič nisem občutil kakega strožjega režima. Težja pa je bila zavest, da sem znova vključen v izobraževalni proces, ki po največ treh mesecih konča v »Marškompanie« …

Dobrodošla napaka

Vrste vojakov na bojiščih tretjega rajha so se neizprosno redčile in vrzeli je bilo treba nekako zapolniti. Pri tem pa je bilo z vsakim dnem težje vprašanje, kje vzeti manjkajoče ljudi … »Niti za trenutek ne bom premišljeval …« je »Karavanken botte« tedaj objavil firerjevo odločitev, da na bojišče pošlje tudi sposobne moške iz zasedenih ozemelj. Med množico teh sem se nenadoma znašel tudi jaz. Po resnično hitrem postopku so nas pripravljali za hrano topovom.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

GG Plus / petek, 20. maj 2016 / 14:23

Pri babici

Včasih, ko imam slučajno čas in si ogledam kakšen slovenski film ali nadaljevanko, mi je iskreno žal, da se scenaristi – namesto da skupaj zmrcvarijo kakšne stereotipne zgodbe – raje ne oz...

Objavljeno na isti dan


GG Plus / ponedeljek, 9. maj 2016 / 20:37

Pod Storžičem diši po francoski in slovenski kuhinji

Vilo Bella, restavracijo, ki jo je pred leti na Srednji Beli odprla družina Klakočar, nato pa se je izmenjalo nekaj najemnikov, sta sedaj najela Francoza Celine in Sebastien Vermant, v kraj pod Storži...

Razvedrilo / ponedeljek, 9. maj 2016 / 20:36

ManuElla je odletela …

... stockholmski dogodivščini naproti. Švedski Stockholm bo namreč 10., 12. in 14. maja gostitelj treh večerov enainšestdesetega izbora za Pesem Evrovizije, na katerem se bo za zmago potegovalo dvainš...

GG Plus / ponedeljek, 9. maj 2016 / 20:23

Muzej, zazrt v prihodnost

V prostorih Infocentra Triglavska roža na Bledu bodo prihodnji četrtek tudi uradno odprli Antimuzej Dežela fizike, v katerem obiskovalca popeljejo skozi zanimivo predstavitev naravnih in fizikalnih po...

Gospodarstvo / ponedeljek, 9. maj 2016 / 20:09

Kako poslovati z Indijo

Poslovnež Davorin Likovič pravi, da indijska podjetja v Sloveniji ne iščejo kapitala, temveč znanje, tehnologije, »know-how«, mlade znanstvenike z dobrimi idejami. Indijski trg je ogromen, vrata slove...

GG Plus / ponedeljek, 9. maj 2016 / 20:07

Tatjanin pasijon v ljubljanski cerkvi

Fotografije križevega pota, ki jih je lani ob uprizoritvi Škofjeloškega pasijona posnela fotografinja Tatjana Splichal, sedaj trajno visijo v cerkvi v Podutiku. Avtorica je hvaležna za to priložnost:...