Pod Storžičem diši po francoski in slovenski kuhinji

Vilo Bella, restavracijo, ki jo je pred leti na Srednji Beli odprla družina Klakočar, nato pa se je izmenjalo nekaj najemnikov, sta sedaj najela Francoza Celine in Sebastien Vermant, v kraj pod Storžičem pa se ne selita le poklicno, temveč tudi zasebno. Tu z družino tudi živita, njuni trije otroci bodo obiskovali šolo v Preddvoru.

Za Celine in Sebastiena je svet majhen: zadnje desetletje se s svojimi slaščičarnami in čajnicami selita po vsem svetu. Iz domače Francije sta šla najprej v Združene države Amerike, zatem v Kanado, pet let je Vermantova družina živela v Veliki Britaniji. Eno sezono so bili na Hrvaškem, v Splitu. »Tu sva srečala francoskega odvetnika, ki dela v Ljubljani. Predlagal nama je, naj prideva v Slovenijo, češ da je bolj razvita, za posel primernejša in prijaznejša. Izkazalo se je, da to drži,« pripoveduje Celine v zgledni angleščini. Slovenščini, pravi, se šele privaja. Toda pri komuniciranju v Sloveniji ni nobenih težav, ne z gosti ne z dobavitelji ne z uradniki, Celine ne potrebuje nobenega posrednika, vse ureja sama, kajti vsepovsod vsi govorijo angleško.

V Slovenijo so prišli natanko za prvega maja lani in v Ljubljani odprli dve slaščičarni, eno na pokriti tržnici, drugo na Rimski cesti, od koder še vedno prijetno diši po rogljičkih in drugih slaščicah. Celine in Sebastien sta namreč slaščičarja in čokoladarja in svojo osnovno dejavnost nadaljujeta tudi na Beli, nadgrajujeta pa jo še z restavracijo, ki bo gostom ponudila jedi tako francoske kot slovenske kuhinje. »Pri nas bodo lahko dobili tako ajdove štruklje kot cordon bleu,« pove Celine o ponudbi, ki je že sedaj na jedilniku ob koncu tedna odprte restavracije Vila Bella, po 19. maju pa bo odprta vsak dan v tednu, razen ponedeljka. Trenutno imajo eno kuhinjo, za peko slaščic pa imajo najeto še eno v Britofu, kmalu pa nameravajo vse početi na skupni lokaciji na Beli.

Toda o načrtih pozneje, vrnimo se k začetku. Kako so Vermantovi za svoj posel in bivanje našli prav Srednjo Belo?

»Iskali smo prijeten in varen prostor, kjer sta blizu tako narava kot mesto, kjer so ustrezni ekonomski pogoji za razvoj naše dejavnosti in bivalni pogoji za družino z otroki, kjer so življenjski stroški sprejemljivi in kjer je mogoče po zmernih cenah kupiti sestavine, ki jih potrebujemo pri svojem delu. Ko so nam prijatelji pokazali fotografijo tega kraja sredi lepe narave in z gorami v ozadju, smo se vanj dobesedno zaljubili,« pojasni Celine in doda, da jim je bila na začetku moteča le oddaljenost od Ljubljane. Pri lastnikih so najeli Vilo Bello, poleg tega pa sta se Vermantova s svojimi tremi otroki, 13-letno Leanne, 11-letnim Nolannom in 10-letnim Colom tu tudi naselila. Otroci, ki so doslej hodili v mednarodne šole, so dvakrat na teden poslušali tudi pouk slovenščine. Sedaj jih čaka šolanje v preddvorski osnovni šoli. Kot nam je nedavno povedala tamkajšnja ravnateljica Tea Dolinar, za tuje otroke velja, da prvo šolsko leto pri pouku niso ocenjeni. Prijatelje pa že imajo v tem okolju, so povedali, ko smo jih obiskali ravno v času šolskih počitnic. Njihov prijatelj je Maks, vnuk lastnika Vile Bella, k njemu pridejo tudi drugi otroci in trojica iz francoske družine se je z njimi že spoprijateljila. In pri prijateljstvu ni jezikovnih ovir.

V dveh ljubljanskih restavracijah imata Celine in Sebastien zaposlenih šest ljudi, na Beli so trije, prav toliko bi jih želela še zaposliti, če hočeta uresničiti vse cilje, povezane z restavracijo. Ob našem obisku sta bila v kuhinji dva: kuhar Didier Delay in slaščičar Pierre Kariouk. Ob francoskem osebju želi Celine, ki v podjetju opravlja tudi organizacijske in menedžerske posle, zaposliti tudi Slovence. Rada bi tudi slovenskega kuharja, če naj v svoji ponudbi združi francosko kuhinjo s slovensko. Sicer pa zakonca Vermant načrtujeta ponudbo dobre, a hkrati cenovno dostopne hrane, ki si jo bodo lahko privoščile tukajšnje družine, ob tem pa tudi ponudbo za zahtevnejše goste. Ohranili bodo slovesnejše dogodke: poroke, obletnice in druga dogajanja za večje število obiskovalcev. Želijo, tudi, da bi se pri njih ustavljali okoliški ljudje in si privoščili zajtrk, kosilo, večerjo ali s seboj odnesli pecivo, spečeno pri njih. Celine pravi, da so njihova odlika sveže sestavine in da je vse narejeno doma, ne uporabljajo nič zamrznjenega: »V Franciji velja, da če uporabljaš zmrznjene sestavine, sploh ne veljaš za chefa!«

Vermantovi, zadnje desetletje svetovni popotniki, ki so se s svojim pecivom in slaščicami selili iz ene države v drugo, pa se očitno pod Storžičem nameravajo ustaviti za dlje. »Trenutno smo še najemniki, v prihodnje pa želimo restavracijo kupiti in na vrhu urediti osem sob za prenočišča, tako da bi imeli naši gostje tu možnost prenočitev z zajtrkom,« razkriva Celine poslovne načrte. »Notranjost restavracije bomo nekoliko posodobili, hiša pa naj sicer ostane, kakršna je. Takšno jo ljudje poznajo, takšna ima dušo.«

Latnik restavracije Brane Klakočar pa o svojih trenutnih najemnikih (v prihodnje pa najverjetneje novih lastnikih) pravi: »Predstavili so mi svoje načrte, jaz pa jim na začetku pomagam po svojih najboljših močeh. Načrte imajo lepe, upam pa, da ne pričakujejo hitrega uspeha, kajti gostinstvo je maraton, ne tek na kratke proge. Običajno dolgo traja, da dobiš stalne goste. Občudujem pa njihov pogum in delavnost.«