Tatjanin pasijon v ljubljanski cerkvi

Fotografije križevega pota, ki jih je lani ob uprizoritvi Škofjeloškega pasijona posnela fotografinja Tatjana Splichal, sedaj trajno visijo v cerkvi v Podutiku. Avtorica je hvaležna za to priložnost: takšne fotografije lahko posnameš le na pasijonu in sodijo le v sodobno cerkev v Podutiku.

Tatjana Splichal izvira iz Reteč pri Škofji Loki in čeprav sedaj živi v Šiški, je po srcu še vedno Ločanka. Pri srcu pa ji je tudi Škofjeloški pasijon in zato je še posebej vesela, da fotografije z lanske uprizoritve sedaj kot križev pot visijo v cerkvi v Podutiku.

Kako se je sploh zgodilo, da so te fotografije izobesili na stenah sodobne, okoli desetletje stare cerkve? »Z Markom Čižmanom, župnikom iz Podutika, se poznava, odkar je izdal kuharsko knjigo, jaz pa sem pri tem sodelovala kot fotografinja. Pozneje sem mu ponudila fotografije štirinajstih križev, da jih razstavi v cerkvi. Te sem najprej na povabilo Andreje Megušar razstavila v okviru pasijonskih dni leta 2014 (v času, ko ni Škofjeloškega pasijona) v Sokolskem domu. Gospod Čižman je moje križe razstavil v cerkvi, tam so viseli kako leto, medtem pa sva se začela pogovarjati o ideji križevega pota,« je povedala Tatjana Splichal, ki sicer fotografira za verski tednik Družina in je fotografirala že Škofjeloški pasijon leta 2009. Nekaj njenih takratnih fotografij je našlo mesto tudi na razstavi v Vatikanu.

V cerkvi v Podutiku namreč ni bilo križevega pota. Namesto tega so nekaj let visele slike na to temo, ki so jih sneli z interneta in so jih pobarvali otroci. Po Tatjaninih križih pa se je porodila misel – fotografinja ne ve natanko, kdo se je tega prvi domislil – o pravem križevem potu, in to na fotografijah, kar je v slovenskem prostoru nekaj edinstvenega. Tatjana Splichal je lani sodelovala na vseh predstavah Škofjeloškega pasijona in tam posnela ključne fotografije križevega pota. »Vendar pa vseh štirinajstih postaj pasijon ne uprizarja, zato sem se z režiserjem Milanom Golobom in dramaturgom Rokom Andresem dogovorila, da ob zaključku pasijona posebej za fotografiranje organiziramo skupine, ki bodo prikazale manjkajoče prizore. Pasijonci so mi prisluhnili in tako smo dodali še prizore, ko Jezusa pribijejo na križ, ko Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ, ko Jezusa položijo Mariji v naročje in ko Jezus sreča jeruzalemske žene,« se Tatjana spomni tehničnih okoliščin nastanka križevega pota.

Ko ji je župnik Marko Čižman voščil za novo leto, ji je potrdil postavitev križevega pota. Zamisel je bila vsem všeč, avtorica pa je bila ves čas nekoliko negotova: »Izviram iz tradicionalne katoliške družine in zaradi tega sem bila v dvomih, ali fotografije res sodijo v cerkev. Sedaj, ko so slednjič izobešene, pa sem zelo vesela in hvaležna za priložnost, da sem del te zgodbe. Prvič zato, ker takšne fotografije lahko narediš le na predstavah Škofjeloškega pasijona (kjer sem bila ena od mnogih fotografov), in drugič, ker fotografije sodijo samo v sodobno cerkev, kakršna je v Podutiku. Ob tem se res lepo počutim in ko na cerkvenih stenah gledam svoje fotografije križevega pota, se mi zdi, kot da so tam od vedno.«

Tudi Tatjano je prevzel pasijonski duh, ki ga ob vsakokratni uprizoritvi čuti okoli tisoč sodelujočih prostovoljcev. Odprtost in skupinski duh pa sta bila značilna tudi za čas, ko so obdelovali fotografije in jih pripravljali na njihovo stalno razstavo v cerkvi. Toni Ravnohrib je naredil okvire, ki se skladajo tako s fotografijami kot tudi s sodobno podobo cerkve, Božidar A. Kolarič jih je pozlatil, s pozlato pa je nadgradil tudi Jezusovo krono, ki ima z vsako postajo križevega pota več zlatega sijaja. Križev pot je župnik Marko Čižman blagoslovil na cvetno nedeljo, 14. aprila pa je bila v cerkvi maša za pasijonce. Ob tej priložnosti so sodelovali vsi trije režiserji Škofjeloškega pasijona (Marjan Kokalj, režiser uprizoritev leta 1999 in 2000, Borut Gartner iz leta 2009 in Milan Golob iz leta 2015), svoje misli o pasijonu in po njem narejenem križevem potu pa so prispevali tudi dramaturg Rok Andres, poznavalec pasijona Alojzij Pavel Florjančič in avtorica Tatjana Splichal.