Javorov vrh

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sobota, 22. oktober 2022 / 09:12

Zelo rada grem v hribe sama. Če poznam pot in je to sredogorje, grem, sicer se držim pravila, nikoli v hribe sam. Najlažje in najhitreje do višjih in visokih hribov pristopim s Preddvora ali preko doline Kokre. Vedno si rečem, ne bom se dlje časa vozila, kot bom potem hodila, in še nekaj, dolga vožnja domov po opravljeni planinski turi mi prav nič ne diši. Človek je utrujen, vožnja pa terja spočitega in zbranega človeka. Tako grem proti Potoški gori in opazujem posledice požara. Ponekod so posekali celoten breg, drugje so delno ožgane bukve še pustili. Nekaj zelenja po tleh že brsti. Nekateri vikendi so zgoreli, drugi so ostali celi, ponekod že gradijo nove, drugje so sanirali pogorišče. Tako pristopam proti vrhu Potoške gore in vidim gozdarje, ki nekaj nabirajo. Radovedno jih opazujem, potem se jim za kratek čas pridružim in razložijo mi svojo nalogo. Požar je uničil precejšen del gozda. Sedaj nabirajo žir, ki ga bodo dali v proces semenitve. V drevesnici v Avstriji bodo vzgojili sadike, s katerimi bodo pogozdili pogorelo pobočje. Malo pomagam nabirati ta drobna semena. Pravijo mi, naj jih poskusim. Imajo okus po lešnikih in so odličen vir beljakovin. Vzgojili bodo drevesca s podobnim genetskim zapisom, da bodo s čim bolj avtohtono drevesno vrsto pogozdili uničeno pobočje. Tako so določili v sanacijskem načrtu in gozdarji pridno opravljajo svoje delo. Nadaljujem pot proti vrhu Potoške gore. Na vrhu te gore ni kakšnega posebnega razgleda, občuduješ pa prekrasne stare bukve (Fagus sylvatica). Sedaj se že barvajo v rjave odtenke, ki prevladujejo nad zelenimi in rumenimi. Hodiš med travo in listjem in pogleduješ proti Storžiču. Pot nadaljujem proti Javorovem vrhu. Zanimivo ime, saj ne na vrhu niti ob poti ni nobenih javorovih dreves. Bolj kot greš proti vrhu, bolj se v soncu zlatijo macesni, ki prevzemajo prostor bukovim drevesom. Javorov vrh je visok 1434 metrov. Razgled s tega hriba nam seže do Košute v Karavankah, hribov v Kokri, lepo se vidita Zaplata in Srednji vrh, med golimi vejami dreves v ozadju pa se mogočno dvigujejo Kočna, Grintavec, Kalški greben in Krvavec. Pot nadaljujem po grebenu proti Hudičevemu borštu. Razgledi na najvišje vršace so tako zelo lepi, da sem kar vriskala. Ko hodiš po robu, prav občutiš in vidiš razliko tople, bolj položne prisojne strani in hladne, bolj strme osojne strani. Po vrhu grebena drevesa kažejo pot. Njihove korenine se kot med, ki teče v debelih in počasnih progah, držijo zemlje. Tako drevo kljubuje vetru in snegu, ki tukaj uspeva že na svoji zgornji meji. Proti zavetišču v Hudičevem borštu je le še slabo uro hoda in od tam sem sestopila v Mače. Pot mi je bila tako zelo všeč, da sva jo v nedeljo z Janezom ponovila.