Skrbniki slovenske dediščine

Gibanje za ohranjanje in uveljavljanje slovenske naravne in kulturne dediščine in krajine Kultura - Natura, ki mu predseduje Slavko Mežek, je v začetku tedna na sejmu Alpe-Adria že v tretje podelilo priznanja naša Slovenija. Priznanje podeljujejo posameznikom, društvom, organizacijam, civilnim pobudam in javnim zavodom, ki se trudijo, da bi kulturno in naravno dediščino ohranili tudi našim zamejcem.

Štiri priznanja so bila letos podeljena Slovencem iz Avstrije in Italije. Prvega je prejel Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik iz Celovca, ki skupaj s slovenskimi kulturnimi društvi uspešno ohranja slovenska hišna in ledinska imena. Prva so bila leta 2010 vpisana na Unescov seznam nesnovne dediščine v Avstriji. Ta imena postajajo tudi del tako imenovane »vidne dvojezičnosti« na Koroškem. »Projekt povezuje naše organizacije in ljudi, kar je še posebej pomembno,« je povedala ob prejemu priznanja predstojnica inštituta Urban Jarnik Martina Piko - Rustia. V Ziljsko Bistrico/Feistritz an der Gail pod goro Dobrač/Dobratsch na skrajni zahodni rob slovenskega jezikovnega območja na Koroškem sta šli dve priznanji. Prejeli so jih tamkajšnji župnik Stanko Trap, ki v cerkvi neguje slovensko besedo in skrbi za ohranitev dokazov o zgodovinski prisotnosti Slovencev v tem delu Koroške. Pomembno je njegovo modro in umirjeno vzpostavljanje strpnih oblik sodelovanja med obema narodoma in jezikoma. Drugo priznanje pa sta prejela zakonca Jožica in Ludvik Druml, ki s svojim nesebičnim delom ohranjata umirajočo slovensko besedo v tem delu Koroške. Najprej sta v ziljskem slogu obnovila domačo hišo, nato pa sta propadajočo gostilno Stara pošta sredi vasi in hleve spremenila v gostišče, v prireditveno dvorano, likovno galerijo in v izobraževalno središče. Jožica Druml (za znance in prijatelje je Pepca – op. J. K.) je v zahvalni besedi za priznanje povedala, da v Zilji nastaja marsikaj novega, ki daje upanje, »da bomo lahko marsikaj od tistega, kar smo prejeli od prednikov, lahko dali tudi naprej. To naj ne bo pepel, ampak ogenj«. Četrto priznanje pa je prejel profesor Viljem Černo iz Barda v Terskih dolinah v Benečiji. Tega delovnega, srčnega in spoštovanega moža, ki je veliko storil za preživetje terskega narečja in slovenske kulture, upravičeno imenujejo »terski Čedermac«.