Zdravljica iz Davče

Lani smo pred Prešernovim dnevom naredili izjemo in namesto nove predstavili eno »staro« knjigo, Prešernov večno mladi Krst pri Savici iz leta 1835. Letos naredimo podobno: spomnimo se Prešernove Zdravljice, ki so jo leta 1944 natisnili v partizanski Davči. Pomislite: bibliofilska izdaja Prešerna, natisnjena pred koncem vojne v davški grapi! Kolikor mi je znano, je bil ta izjemni tisk po vojni ponatisnjen trikrat: prvič leta 1975, ob 30-letnici osvoboditve, s spremno besedo in v uredništvu dr. Lojzeta Gostiše, drugič 1988 in tretjič 1994, ob 50-letnici prvega natisa, obakrat s spremno besedo dr. Borisa Paternuja.

 

Konec leta 1941 je Slovenski poročevalec zapisal: »Še nikoli ni slovenski narod proslavljal obletnice Prešernovega rojstva v tako usodnem razdobju kot letos. In še nikoli nam ni nesmrtna Prešernova pesem govorila tako iz srca, kakor letos. Slovenski narod črpa svoj program iz samega sebe, iz svojega narodnega in ljudskega hotenja, ki ga je sodobno dogajanje do kraja izoblikovalo, ki ga je pa čudovito zajel Prešernov genij.« Prešernove pesmi so bile nato v letih 1941-45 res pogosto obujene v mislih, besedah in dejanjih tistih, ki so se borili za svobodo. O božiču 1944 pa se je v partizanski tiskarni Trilof (= tri leta OF) v Davči, največji vasi na Slovenskem, zgodil pravi mali čudež: v skriti grapi blizu Podgrivarjeve domačije, v baraki, ki po udobnosti najbrž ni prekašala betlehemskega hleva, so v manj kot tednu dni stiskali 1500 oštevilčenih izvodov Prešernove Zdravljice v bibliofilski izdaji! Zvezka z zaporednima številkama 1 in 2 so poslali Titu in Kardelju, druge so kot izjemno priznanje namenili posebej zaslužnim borcem. Ohranilo se je le malo izvodov, pa še ti slabo, saj so te dragocene tiske dostikrat raznašali v premočenih nahrbtnikih. Pred letom 2000 se je odlično ohranjen izvod pojavil v Trubarjevem antikvariatu v Ljubljani in bil takoj prodan za tisoč mark.

 

 

Zamisel, da bi ob njeni stoletnici ponatisnili Zdravljico, se je porodila jeseni 1944. Jubilejno izdajo sta zasnovala arhitekt Marjan Šorli - Viher, Plečnikov učenec, in Janez Vidic, mladi in nadarjeni slikar samouk; ta je k vsaki kitici pesmi prispeval samostojni linorez, ki je po svoje ponazarjal njeno vsebino. Prizadevala sta si, da bi bil izdelek tudi v skopih materialnih razmerah vreden svojega mesta v bogati tradiciji slovenske knjižne in grafične kulture. Tiskarno, ki je tisto leto med drugim natisnila tudi prvo številko Gorenjskega glasa, je pri tiskanju Zdravljice vodil Franc Boštjančič - Boš. Stiskano in zloženo publikacijo so zvezali z barvno vrvico, ki so jo iz domače volne spletla dekleta z okoliških domačij. Človek se vpraša, kako da se česa takega niso lotili domobranci, ki so imeli v ljubljanskih tiskarnah neprimerno boljše materialne in tehnične pogoje - če jih primerjamo s tistimi v Davči, na Vojskem in drugih partizanskih tehnikah. V Ljubljani so namreč v vojnih letih ob redni periodiki in razmeroma številnih knjigah tiskali tudi nekatere bibliofilske izdaje. Omenimo samo imenitni Zbornik zimske pomoči 1944. Kako, da se niso spomnili še Zdravljice? Odgovor najdemo v pesmi sami, v verzu, ki uvaja tretjo kitico: »V sovražnike 'z oblakov / rodu naj naš'ga treši grom …« Prešernovega cenzorja Frana Miklošiča je v njegovem času motila zahteva, »de oblast / in z njo čast, / ko pred, spet naša bosta last!« Ko pa se je dobro vedelo, da je oblast cesarjeva! Nemškega cenzorja pa bi gotovo še bolj zmotili »sovražniki« slovenskega rodu. Če bi mu domobranci dopovedovali, da so to boljševiki in ne Nemci, bi jim najbrž ne verjel. Tudi sicer je bil duh Zdravljice bolj na partizanski kot na domobranski strani. Četrto kitico - edinost, srečo, spravo - so si seveda razlagali in jo udejanjali v duhu tistega časa, slovansko in komunistično, oprti na velikega ruskega brata in kompartijo.

 

V Titov izvod so kot posvetilo zapisali: »Našemu narodnemu junaku, genialnemu ustvaritelju Narodne osvobodilne vojske in nove demokratične Jugoslavije, maršalu Josipu Brozu Titu.« Kardelju pa: »Titovemu genialnemu soustvarjalcu, velikemu Slovencu, tovarišu Edvardu Kardelju.« Posvetilo drugih 1488 izvodov se glasi enotno: »Izdano ob stoletnici Zdravljice, v dneh, ko slovenski narod v sveti domovinski vojni s krvjo najboljših sinov izpolnjuje oporoko svojega velikega pesnika in vidca.« - Koga so sredi okupirane domovine in v vojno zajete Evrope s temi besedami počastili bolj kot Franceta Prešerna!