Sedmica: Druga stran iste melodije

Komaj si je javnost nekoliko odpočila od aretacij donedavnih šefov paradnih konjev podalpskega zidarskega lobija, že je policijsko tožilska naveza udarila znova.

Tokrat je sto dvajset čistilcev domačega kriminalnega podzemlja (petinosemdeset kriminalistov in petintrideset policistov) opravilo štiriinpetdeset preiskav. Udarili so v Mariboru, v Slovenj Gradcu, v Ljubljani, v Kopru in v Novem mestu. Na varno naj bi spravili večjo količino dokumentov in eno osebo. Začasno pridržani naj bi bil Damjan Zorko, direktor mariborskega Meltala, ki ima svoje podjetniške lovke razpredene tudi zunaj matične domovine in se ukvarja z vsem mogočim. Menda pa tudi nemogočim. Kajpada so v vseh dosedanjih policijsko tožilskih racijah vsi sumljivi in osumljeni do nadaljnjega nedolžni. Koliko od njih jih bo končalo za rešetkami, bomo pa še videli. Izkušnje so slabe.

Vzemimo afero Orion, za katero velja prispodoba: tresla se je gora, rodila se je miš. Novembra 2005 je sodišče odprlo lov na osem fizičnih in dve pravni osebi, osumljenih gospodarskega kriminala, težkega najmanj pet milijard takratnih tolarjev. Generalna državno tožilka je lov dodelila skupini tožilcev za posebne zadeve, znotraj te pa tožilcu Boštjanu Penku. Izid večletne lovne sezone, v kateri so pristojni menda natančno preiskali in proučili vse dokaze, pričanja, zagovore obdolžencev in listinsko dokumentacijo: za vložitev obtožnice ni trdnih dokazov.

Po (za zdaj še neuradnih informacijah) naj bi na predlog generalne državne tožilke Barbare Brezigar tožilski svet snel rokavice in neuspešnega lovca izključil iz elitne tožilske skupine. Boštjan Penko je odvržene rokavice pobral in jih vrgel nazaj, češ: »Lahko povem, da sem na zadevi Orion približno tri leta in pol delal sam, da me nihče ni na nič opozarjal, da je prišlo do tega revizijskega pregleda šele po končani zadevi, potem ko sem sprejel odločitev. Pri tej odločitvi pa tudi danes v celoti vztrajam.«

A je, vsaj v konkretnem primeru, Boštjan Penko s svojo izjavo slabo ciljal, saj so tožilci pri svojem delu samostojni in neodvisni in bi generalna državna tožilka kršila pravila igre, če bi se vmešavala v lov na dokaze. Ali drugače, Boštjan Penko bi moral, ko je bil za to še čas, priznati, da zadevi ni kos in jo bodisi predati drugemu tožilcu bodisi prositi za pomoč.

Zdaj je, kar je. In veliko srečo bomo vsi skupaj (država z vsemi davkoplačevalci) imeli, če ne bo še slabše. Slabše pa bo, če bo Branko Lužar, prvi mož Oriona, se pravi podjetja, v katerem so se v času zlate dobe ukvarjali s posojanjem denarja, obrnil ploščo z isto melodijo in tožil državo. Kar se bo, po mojem mnenju, zelo verjetno tudi zgodilo. Vprašanje je le, katera številka, merjena v evrih, bo enakovredna osebnim in poslovnim mukam, ki so jih osumljeni v aferi Orion v zadnjih dveh letih in pol domnevno prestali. Bojim se, da bodo odvetniki domnevno nedolžnih pri seštevanju osebnih tegob in izgubljenih poslovnih priložnosti prišli najmanj do istega zneska, katerega so pred leti prijavili upniki.

Je že tako, da moramo s to grenko izkušnjo računati vedno, ko v deželici na sončni strani Alp govorimo o (uspešnih) akcijah kriminalistično tožilske naveze in se jih veselimo.