Ka(h)va se peče, ne kuha

V knjižnici dr. Toneta Pretnarja v Tržiču so v torek priredili bošnjaški večer Bosno, divna moja. Gost je bil tržiški imam Nijaz Salkić.

Tržič - Imam Nijaz Salkić je predstavil svoje knjige, vmes pa povedal tudi kakšno zanimivo zgodbico. Recimo, kako se pripravi prava bosanska kava oziroma kahva po njihovo: »Ko se povabite na kavo, bo gostiteljica vzela ročni mlinček in kavo začela mleti. Vmes boste klepetali in lahko da bo kavo mlela tudi do dvajset minut. Če vas imajo pri hiši za pravega prijatelja, obred priprave kave traja tudi uro. Ta kava je okusna, gosta. Pravimo, da je prava kahva pečena in ne skuhana. Če pa je kava bolj redka, takoj postrežena, pomeni, da vas nimajo za ne vem kako dobrega prijatelja in najbolje je, da čim prej greste.«

Imam Nijaz Salkić živi v Sloveniji osemnajst let, v Tržič je prišel konec lanskega aprila. »Knjižnica kot hram učenosti se mi je zdela primeren prostor za predstavitev bošnjaške kulture in običajev. V tržiški občini je približno 250 bošnjaških družin, večinoma izvirajo iz okolice Velike Kladuše, pa tudi nekaj albanskih družin, ki so prišle s Kosova. Na Loki 1, kjer ima sedež naša verska skupnost, imam verske obrede. Trudim se, da bi mlade odvrnili od drog, da bi jim privzgojili vrednote, kot je spoštovanje, in jih prepričali, kako zelo pomembno je danes znanje,« je povedal.

Pogovor z Nijazom Salkićem je vodila Tanja Tomazin, ki ga je predstavila tudi z imenom Abdullah Bosnić. »Ko sem pisal knjigo Mirisi iz nanine sehare (Dišave iz babičine skrinje), se še nisem upal izpostaviti s pravim imenom, saj nisem vedel, kakšen bo odziv. Zato psevdonim,« je razložil. Nijaz Salkić se v svoji naslednji knjigi, potopisu Bobak po bobak, bosanski đerdan, ki bi jo lahko poslovenili Perlica na perlico potuje po številnih bosanskih vaseh in mestih in v kratkih zgodbah opisuje tamkajšnje prebivalce, običaje. Kot bi nizal perlice na verižico … Kot je povedal, pa so nekateri stari običaji v njegovi prvi domovini povsem izginili, tudi vojna je pustila svoj pečat. »Pišete s srcem, dušo, spomini, željami, med drugimi tudi večkrat ljubeznivo nagovarjate mlade,« pa je tretjo knjigo U amanet za selamet (Svetinja) povzela Tomazinova. V njej piše tudi o tem, da je treba čutiti sočloveka in hkrati čutiti sebe, svojo preteklost in se je ne sramovati.

In zakaj kahva in ne kava, je še razložil imam Nijaz Salkić: »Če bi Bošnjak izpustil »h«, bi izgubil svoj jezik. Slovenci in Bosanci smo soroden narod, jezik tudi, recimo stavek: »Lahko je tebi.« Le naglasimo ga malce drugače (smeh).«