Investicija v osvežitev

Gradnja bazena pred domačo hišo ni več le oddaljen sen. Poleg različnih bazenov, ki jih ponujajo veliki trgovski centri, bi za "pravi" bazen odšteli okoli 2.000 evrov, za kvalitetnejše izvedbe pa približno toliko kot za srednje dober avtomobil.

Po odločitvi, da družina brez kopanja v domačem bazenu na svojem vrtu ne more preživeti poletja oziroma vročih dni, bo izbira pravega bazena bolj kot ne odvisna od zmožnosti družinskega proračuna. Poznamo več vrst bazenov (manjše bazene iz trgovskih centrov tu nalašč izpuščamo), med njimi so montažni, zidani s stiropornimi zidaki, poliesterski in klasični – betonirani bazeni.

Montažni bazeni so narejeni iz nerjaveče pločevine, obloženi s prekrojeno folijo, ki jo položimo na profile. Bazen je skoraj v celoti narejen že v tovarni in ga je potrebno na predvidenem mestu poletnih užitkov le še sestaviti. Pri takšnih modelih, ki so najcenejši, veljajo oblikovne omejitve, saj je možno kupiti le ovalne, okrogle ali osmice. Bazen z zidanimi stiropornimi zidaki je zelo lahek za gradnjo, debelejšo folijo varimo na kraju samem. To pomeni, da je lahko poljubnih oblik in globine, skorajda poljubnih barv. Med vsemi bazeni so slednji najbolj popularni, saj jih specializirani trgovci prodajo kar 90 odstotkov. Razlog je zelo enostavna gradnja, kupci sami izbirajo obliko bazena, hkrati pa je zelo trpežen. Zaenkrat življenjska doba folije še ni ugotovljena, čeprav jo izdelujejo že 30 let.

Kot tretje smo navedli poliestrske bazene, kjer je školjka narejena iz kalupa v tovarni in jo prav tako kot pri montažnih bazenih naredijo v tovarni. Gradbeniki jo položijo na betonirano ploščo gradbene jame in zasujejo s suhim betonom. Pri tej možnosti lahko nastane problem – prevoz. Bazen je lahko zelo velik in ga ni mogoče prepeljati pod nadvozom ali podvozom. »Kdor ima denar za najem helikopterja, se s tem ne bo obremenjeval,« so nam v šali povedali v enem od specializiranih prodajaln in predstavili še četrto možnost.

To je klasični bazen, ki ga je možno zgraditi v vseh oblikah, dimenzijah, globinah, … Najbolj pomembna razlika z ostalimi je klasična gradnja z vodoodpornim betonom, opaži in zidanjem. Takšni bazeni so najlepši, saj ga je mogoče obložiti s ploščicami ali celo mozaiki, obstaja možnost, da beton le prebarvamo ali oblečemo v folijo. Takšen bazen je najdražji, kako drag bo, pa je odvisno od želja investitorja. Vsekakor so takšni bazeni zelo primerni tudi za notranjost objekta, sicer pa lahko v naših hudih zimah betonska školjka tudi poči. Tega pri stiropornih zidakih ne moremo pričakovati, pa še folija je prožna in ne poka.

Bazen je pametno postaviti čim bližje objektu ali piknik prostoru ali na lokaciji, kjer se družina ali druščina največ časa zadržuje in ga bodo zato tudi veliko uporabljali. V okolici bazena naj bo čim več tlakovanega, saj s tem že na začetku veliko prispevamo k čistejši vodi. K temu bo veliko pripomoglo tudi, če v neposredni bližini ne bo listavcev, strup za bazensko vodo pa je breza. Na začetku smo omenili vsote evrov, ki so potrebne za gradnjo oziroma postavitev bazena. Vendar s tem ni mišljena zgolj školjka in voda (tudi cena vode ni več nezanemarljiv strošek), poleg gre tudi strojnica, k investiciji pa lahko prištejemo tudi dodatno opremo, kot je oprema za proti tok (plavanje na mestu), slapove, gejzire, avtomatsko dezinfekcijo, gretje, streha, solarna pregrinjala, rolete, …

V Sloveniji in tudi na Gorenjskem je iz leta v leto vse več kupcev kvalitetnih bazenov. Razlog za to je tudi dejstvo, da bazeni velikosti do 30 kvadratnih metrov in globine do 1,35 metra (merjeno od roba do dna) spadajo med nezahtevne objekte, za katerega do letos ni bilo potrebno gradbeno dovoljenje, po novem zakonu pa je postopek pridobitve sicer nujen, a zelo enostaven. Življenjska doba bazena je odvisna od kvalitete, vsekakor pa velja, da je potrebno pri montažnih bazenih na 15 let zamenjati folijo, pri ostalih pa je zelo pomembno vzdrževanje. Če pri klasičnem bazenu poči školjka, bo potrebno takojšnje popravilo, sicer so lahko vodne izgube zelo velike.