Vse je dar

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 19. september 2022 / 09:59

»'Klasična trdna krščanska gorenjska rodbina.' Tako nas v svojem vprašanju opredeli profesor Rebula in mislim, da ima prav. Po očetovi strani je naša družina ustaljena na Gorenjskem vsaj od 16. stoletja dalje, konkretno izhajamo iz Stoba, to je del Domžal, kot smo ugotovili v zadnjih letih. Vsa leta bivanja v tujini – Avstrija, Argentina, Italija, Francija – sem se spraševal o svojem izvoru in iskal svoje korenine. Družinski spomin je segal nazaj do pradeda Simona, rojenega 1812, in se tam ustavil. Ko sem se v začetku 1965 vrnil v Slovenijo, je bilo eno mojih zanimanj kaj več izvedeti o prednikih: od kod so prišli, kaj so bili, s čim so se ukvarjali, je kdo od njih mogoče v čem izstopal, si ustvaril ime? Nič od tega. Z mladim francoskim pesnikom Arthurjem Rimbaudom sem ugotavljal: Da bi imel predhodnike na katerem koli področju v zgodovini Slovenije! Nič! Sicer pa, taka je zgodba skoraj vseh Slovencev. Nič pomembnega, nič takega, kar bi beležile svetne kronike.« /…/ »Bilo je v Villebonu blizu Pariza. Ko sem v parku stare graščine v senci orjaške bukve jeseni 1958 bral Guardinijevo delo o svobodi in milosti, se je zgodilo nekaj, kar me je zaznamovalo za vedno. Ni bil človeški glas, niti šum vetra, niti grmenje pred nevihto. Nič slišnega. Tiho prodiranje zavesti v globine, ki jih dotlej nisem slutil, globine brez dna. In tu, v globini, živ dojem nečesa neizraznega, nečesa, kar je najbližje in neznansko daleč, domače in zelo tuje, najbolj intimno in vse presegajoče; to se me je v trenutku nežno dotaknilo v najglobljem jedru duše. Ta božanski dotik je bil kot dar in obljuba, začetek in prerokba. Skrivnostno izkustvo sem strnil v besede: Je vais vers quelque chose d'infiniment beau. Bližam se nečemu, kar je neskončno lepo. Čas se je razklenil v svobodo brez meja. Obljuba nečesa neizrekljivo lepega. Česa? Um razmišlja. Srce sluti. Zmaga nad smrtjo. Večnost.« (str. 11, 680)

Navajam dva odlomka iz te kardinalne knjige. Kardinalna ni samo zato, ker je njen avtor kardinal, tudi sicer je velika, tako po obsegu kot po bogastvu vsebine. Veliko avtobiografijo lahko napiše samo človek, čigar biografija je bogata že sama po sebi. Ni roman, a se bere kot roman. V prvem od gornjih odlomkov se avtor ozre na svoje gorenjske korenine. V drugem na »božanski dotik«, ki ga je doživel tam nekje pri Parizu. Sicer pa avtor povzema svojo veličastno življenjsko pot: Slovenija, Argentina, Rim, Pariz, Ljubljana in spet v Rim … Kamor že dolgo vodijo vse poti.