Rokodelstvo, ki ni le konjiček

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / nedelja, 18. september 2022 / 07:42

V sklopu dogodka na Visokem, ki ga je minulo nedeljo pripravil Rokodelski center DUO Škofja Loka, je svojo dejavnost predstavilo okrog trideset vrhunskih rokodelcev iz vse Slovenije.

Dogodek Rokodelsko na Visokem je poleg osrednjega rokodelskega sejma ponudil tudi razstave na prostem in rokodelske delavnice ter bogat spremljevalni program. »Naš namen je prikazati, koliko vrhunskih rokodelcev imamo in da to še zdaleč ni neka prostočasna ali ljubiteljska dejavnost, ampak spodbujamo profesionalizacijo rokodelstva. Vsi, ki se predstavljajo tukaj, od tega živijo,« je poudarila Katarina Sekirnik iz Rokodelskega centra DUO Škofja Loka. Predstavili so se vsi njihovi člani, povabilu pa so se z veseljem odzvali tudi člani drugih rokodelskih centrov, tokrat so prišli iz Veržeja, Rogatca, Slovenske Bistrice, Idrije in Ribnice.

Mnogi med njimi obujajo že skoraj pozabljene rokodelske veščine. Med njimi je tudi Aleš Kacin, ki ima v Žireh čevljarsko delavnico, v kateri čevlje v celoti izdeluje ročno. Svoj prvi par čevljev je že leta 2005 izdelal z dedkom, znanje pa je kasneje nadgrajeval tudi pri drugih mojstrih in na spletu. Dedkovo delavnico je na svoj sedanji naslov preselil leta 2014, kjer zdaj izdeluje po meri narejeno obutev. »Kopito je prilagojeno posameznemu stopalu, obenem pa uporabljam kakovostne materiale, tako da so na ta način izdelani čevlji zelo trpežni.« Na vprašanje, koliko časa torej zdržijo, se posmeje. »Čevlje, ki sva jih naredila z dedkom leta 2005, jeseni in pozimi še danes nosim.« Sicer pa pravi, da je prednost ročno izdelanih čevljev tudi v tem, da jih je mogoče popravljati, saj se lahko povsem razstavijo in zamenja posamezne dele. »A mojih ni bilo treba v vseh teh letih še nič popravljati.« K po meri izdelanim čevljem si lahko omislimo tudi ročno izdelan klobuk. To obrt je v svoji delavnici v Škofji Loki obudil Matjaž Rešek. Po stečaju tovarne klobukov Šešir, kjer je spoznal vse postopke in tehnologije izdelave klobukov in se izmojstril, je svoje znanje klobučarstva izpopolnjeval pri različnih mojstrih doma in v tujini. Danes klobuke izdeluje za različne interesne skupine, od lovcev in čebelarjev do policistov in vojakov, pa tudi modne klobuke po željah kupcev. »Klobuke izdelujem od polizdelka, to je tulca naprej, pri čemer je moj osnovni material kunčja dlaka ali dlaka divjih zajcev,« je razložil in dodal, da za izdelavo preprostejših klobukov oziroma čepic porabi približno eno uro, za bolj zahtevne cilindre pa tudi pet ur in več.

Mnogi obiskovalci na Visokem so se z zanimanjem ustavili tudi pri mojstru Janezu Krišlju iz Preddvora, ki mu je bilo pletenje cajn položeno v zibko, kot je ponosno oznanil nadvse zgovoren nekdanji športnik, ki se je s pletarstvom začel ukvarjati šele po štiridesetem letu, ko je zaključil uspešno športno kariero. V njegovi mladosti, je razložil, so si mnogi v njegovi vasi dodaten prihodek zaslužili prav s pletenjem cajn, ki so jih potem prodajali od Jesenic do Kamnika. »To ni bil slab prihodek, cajne so bile več vredne kot danes, pa čeprav noben izdelek ni bil narejen tako kakovostno kot danes, ampak bolj na hitro – nič ni bilo narobe, če je bilo med vitrami toliko prostora, da si vmes lahko vtaknil prste. Ko so notri naložili krompir, so jo samo stresli in je skozi reže odpadla prst.« A tudi življenjska doba tako izdelanih cajn je bila temu primerna, menjali so jih vsakih nekaj let. »Danes pa so praktično neuničljive. No, razen če čeznje zapelješ z avtom, kot sem jaz,« se hudomušno namuzne. Sam se je veščine pletenja naučil od strica, ki je bil precej molčeč in ga je v dolgih večerih pri njem v kleti zgolj budno opazoval, sam pa, zgovoren, kot je, svoje znanje z veseljem prenaša naprej na raznih tečajih, tudi v Rokodelskem centru DUO.