Sedmica: Podalpski cinizem

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 10. november 2008 / 06:00

Končno. Cirkusa je konec. Američani so izvolili štiriinštiridesetega predsednika po vrsti.

Prepričljivo je zmagal demokrat Barack Obama. Od njegovega nasprotnika Johna McCaina ga »vesoljna« javnost v prvi vrsti loči po barvi kože, se pravi po tem, da je temnopolt. Ne pa, recimo, po njegovem političnem programu.

Ameriških predsedniških volitev smo se udeležili tudi Slovenci in v ljubljanskem Cankarjevem domu izvolili Baracka Obamo. To dojemam kot cinizem brez primere. Tako si je mogoče ameriške predsedniške volitve v Cankarjevem domu razložiti v dveh kontekstih: kot soljenje pameti Američanom v smislu, koga potrebuje za predsednika svetovna velesila številka ena; kot posmeh domačim državnozborskim volitvam, ki jih nenavadno velik odstotek državljanov kratko malo prezira. Bodisi zaradi vzvišenosti (deklariranih svetovljanov) nad domačo politiko bodisi zaradi nezanimanja zanjo bodisi zaradi nečesa tretjega. Tako prvo kot tudi drugo in tretje pa je nedržavotvorno, ampak to je druga zgodba. Brez kompleksa »zaplankanosti« pa si je mogoče ameriške volitve v Cankarjevem domu razložiti tudi kot neslano šalo. Povedano drugače, nihče me ne bo prepričal, da je za nas in za našo državo pomembneje, kdo je ameriški predsednik, kot, recimo, kdo je slovenski obrambni minister.

V nasprotju s »poulično« evforijo, češ da so se z zmago temnopoltega kandidata za ameriškega predsednika družbene in politične razmere v deželi čez lužo obrnile v pozitivno smer, da je torej zmaga Baracka Obame zgodovinski, da ne rečem revolucionarni dogodek, je moje videnje in dojemanje ameriške družbene in politične resničnosti precej drugačno. Zelo poenostavljeno in na kratko rečeno, je moje mnenje o sodobni ameriški družbi naslednje: Američani bi volili kandidata zelene barve in z rokama, ki mu rasteta iz ušes, se pravi, Vesoljca, samo da bi bil moškega spola. Se pravi, za moje pojme bodo zgodovinske in revolucionarne tiste ameriške volitve, na katerih bo za predsednico izvoljena ženska. In bojim se, da bo do tega dogodka v Misisipiju preteklo še veliko vode.

Kot rečeno, me bolj kot to, kdo je novi ameriški predsednik, zanima, kdo bo v slovenskem Pentagonu nasledil dosedanjega obrambnega ministra Karla Erjavca? Še zlasti pa sem radovedna, zakaj Karel Erjavec ne more, da ne rečem, ne sme več voditi obrambnega resorja. Navsezadnje še zdaleč ni bil naš najslabši obrambni minister. Tvegala bom pomoto in na glas povedala, kaj si o tej stvari mislim.

Sumim, da mora dosedanji obrambni minister Pentagon zapustiti zaradi zloglasnih finskih oklepnikov. A ne zato, ker bi bilo s tako imenovanim poslom stoletja kar koli narobe, pač pa zato, ker so iz igre izpadli domači ponudniki, pomeni, Sistemska tehnika. Stavim, da bo obrambno ministrstvo dobila stranka Zares oziroma da ne bo obrambni minister nihče drug kot Gregor Golobič. Ampak pustimo se presenetiti.