Še vedno radi hodijo v šolo

Nekaj ravnateljev gorenjskih srednjih šol smo povprašali o njihovih spominih na prvi šolski dan v osnovni ali srednji šoli – kaj so si najbolj zapomnili, kdo jih je spremljal v šolo, kako so se počutili v razredu, med novimi sošolci ...

Aljoša Brlogar, ravnatelj Gimnazije Kranj: »Težko rečem, da se dobro spominjam svojih prvih šolskih dni, kar bi pripisal dejstvu, da sem se v šoli vedno dobro počutil. Še najbolj se spominjam svojega prvega šolskega dne v osnovni šoli. Kot pet- oziroma šestletnik sem bil izredno radoveden in sem se zgodaj naučil brati in računati. Zlasti zato sem si resnično želel čim prej v šolo, pa čeprav leto prej kot večina mojih vrstnikov. Zato sem nestrpno čakal prvi šolski dan. Mogoče tudi zaradi obljubljene tortice. V šolo me je pospremila mami, mi je pa v spominu bolj ostala naša takratna učiteljica, njena prijaznost in živa barva oblačil. Gospo učiteljico srečujem še danes na sosednji osnovni šoli. Z marsikaterim sošolcem smo se poznali že iz vrtca, tako da smo se hitro ujeli drug z drugim. Na začetku sem omenil veselje do računanja. Ker sem imel na določene zakonitosti svoje poglede, je bila mami kmalu vabljena na govorilne ure. Verjetno je bil to prvi delček v mozaiku moje odločitve za študij matematike.«

Lidija Goljat Prelogar, ravnateljica Strokovne gimnazije Šolskega centra Kranj: »Začetka šole sem se zelo veselila, saj sem vedno z radovednostjo in občudovanjem spremljala starejšega brata, ki je že hodil v šolo. Vse njegove zgodbe in pripetljaje v šoli sem doživljala, kot bi bili moji. Zato sem se tudi prvega šolskega dne izjemno veselila. In tako se je zgodil 1. september 1985 na Osnovni šoli Cvetka Golarja v Škofji Loki. V šolo me je spremljala mami. Še zdaj se živo spomnim svoje rumene obleke, zaradi katere nova rumena rutica okrog vratu ni prišla do izraza. V klop sem se usedla s sošolko Barbaro, mojo sosedo in prijateljico, s katero sva še danes prijateljici, in zanimivo – obe sva se odločili za učiteljski poklic. Moja prva učiteljica je bila Zlata Razpet, ki je bila ravno prava mešanica srčnosti, prijaznosti, strokovnosti in občasne strogosti. S svojim pristopom nam je znala šolo približati na način, da je nisem doživljala kot neko prisilo, ampak kot neke vrste zanimivo igro, pri kateri smo se mimogrede naučili brati, pisati in računati. V šolo še danes (očitno) rada hodim. In prvega septembra se še vedno veselim, saj ga tudi kot ravnateljica vsako leto pričakujem z veliko mero veselja, pričakovanj in malce treme.«

Martin Pivk, direktor Šolskega centra Škofja Loka: »Moj prvi šolski dan v srednji šoli sega v leto 1980, ko smo kot prva generacija strojnih tehnikov v Škofji Loki sedli v šolske klopi. Z nekaterimi sošolci smo se poznali že iz osnovne šole, z drugimi smo se srečevali na raznih tekmovanjih, z ostalimi smo se videli prvič. Že takoj na začetku smo se povezali in to povezanost ohranjamo še danes. Na sošolke, sošolce, učiteljice in učitelje s srednje šole imam zelo lepe spomine.«

Mirjam Bizjak, ravnateljica Gimnazije Franceta Prešerna: »Osnovna šola je sicer krepko število let oddaljena in so spomini medli. Pa vendar se zagotovo spomnim tega, da sem pravzaprav vsako leto težko čakala konca počitnic in mi je bilo v šoli vedno 'prima'. Še bolj z veseljem in pričakovanjem sem potem zakorakala v gimnazijska leta, ki so mi dala tudi dragocene prijateljice za vse življenje. Na začetku smo imeli precejšnjo tremo, predvsem fantje so bili deležni kakšnega brisanja table višjim letnikom, zato smo se jim skušali malce izogibati in se naučili narediti nevidne. Tudi zdaj vsako leto z veseljem pričakam novo generacijo naših dijakov in upam, da bodo tudi zanje gimnazijska leta ena najlepših v življenju.«