Varljivi občutek obilja
Pristojne službe že ves julij uporabnike opozarjajo, da je zaradi hude suše in zelo visokih temperatur treba varčevati s pitno vodo. Prejšnji teden so tudi na Gorenjskem ponekod že začeli veljati ukrepi, s katerimi lokalne skupnosti omejujejo uporabo pitne vode za zalivanje, pranje avtomobilov in podobno, vse druge pa uporabnike prosijo, naj jo uporabljajo skrbno in varčno.
Slovenci, Gorenjci večinoma še posebej, imamo srečo, da je pri nas načeloma pitne vode dovolj. Pa še kvalitetna in celo okusna je, kar dobro ve vsak, ki se je kdaj odpravil po svetu – in niti ni treba prav daleč, da opazimo razliko med vodo, ki jo pijemo doma, in tisto, s katero moramo biti zadovoljni pogosto že samo, če se odpravimo na morje.
Morda nas prav ta občutek obilja, ki ga doživimo vsakokrat, ko odpremo pipo in iz nje priteče čista, hladna voda, zavede v občutke samoumevnega in brezbrižnega v odnosu do dobrine, ki je v velikem delu sveta daleč od samoumevne.
Dostopnost kvalitetne pitne vode v času, ko je svet globalno povezan in ko se razmere v okolju hitro spreminjajo – žal običajno na slabše – ne more biti nekaj samoumevnega. Vse pogostejše suše in ukrepi, ki so posledica teh ekstremnih vremenskih razmer, tudi nas opozarjajo na to.
Kljub temu da bo morda že jutri obilno deževalo in čeprav bosta oktober in november siva, mokra in blatna, je prav, da se stalno zavedamo, kakšna dobrina je voda. Ne le v času, ko je zapovedana varčna in premišljena uporaba, temveč vsak dan.
Kako sploh lahko enostavno zapiranje pipe med ščetkanjem zob predstavlja težavo? Je res nujno, da nam med prhanjem po hrbtu stečejo desetine, stotine litrov vode – naravnost v odtok? Mora res biti trata na dvorišču tudi avgusta živo zelena in za vsako drugo hišo stati bazen?
Jasno je, da sta naša domača prha in vrtna pipa kapljica v morje v primerjavi s tistim, kar porabijo živalske farme, nasadi avokada in plantaže bambusa, namenjenega izdelavi celuloze. Porabo vode, ki se dogaja daleč od naših oči, si je pogosto težko predstavljati. Ampak tudi ko se poskušamo zdravo prehranjevati z belim mesom perutnine in koristnimi maščobami avokada ali ko si na dom naročimo pico v kartonasti embalaži in bombažno majico, proizvedeno na drugem koncu sveta, zavito v tri sloje ovojne embalaže, bi morali pomisliti tudi na to, koliko vode je bilo porabljene za proizvodnjo teh tako dostopnih dobrin.
Na koncu je vendarle vsak posameznik tisti, ki se odloči, tisti, ki šteje. Imamo srečo, da živimo v svetu, kjer je varčevanje z vodo nekaj, kar večini predstavlja možnost izbire in ne vsakodnevno nujo. Cenimo to.