Med Nevidnimi sopotniki

V Galeriji Ivana Groharja je na ogled slikarska razstava z naslovom Nevidni sopotniki. Z magistrico likovnih umetnosti Barbaro Kastelec sopotniki na planetu Zemlja postajajo še kako vidni.

Škofja Loka – V Galeriji Ivana Groharja se z aktualnim izborom slikarskih del s pomenljivim naslovom Nevidni sopotniki predstavlja magistrica slikarstva Barbara Kastelec, po rodu iz Žirov, že več kot poldrugo desetletje pa živi in ustvarja v Ljubljani. V simbolnem smislu je razstava podobna galeriji, v kateri je postavljena. Umetnica namreč tisto, kar je majhno, očem največkrat nevidno, predstavlja v nadnaravni velikosti. Podobno velja za Galerijo Ivana Groharja, ki je majhna po obsegu, morda širši slovenski javnosti prevečkrat nevidna, a po veličini razstavnega programa, ki jo določajo predvsem kvaliteta, inovativnost in raznolikost v medijih, s katerimi se predstavljajo razstavljavci, pa precej večja, kot se zdi.

Kot je zapisal kustos galerije in tudi aktualne razstave Boštjan Soklič iz Loškega muzeja, nas krožne slike Barbare Kastelec presenetijo, ker prizori nevidnega organskega sveta niso pogosta slikarska tema. »Mikrokozmos v makroformatu, prepuščen umetničini domišljiji, nam razpira nenavadno realnost prostorov, ki so videti fantastično skrivnostno in virtualno.« Več kot 14 let je minilo, odkar se je umetnica zadnjič predstavila v taisti galeriji, takrat s ciklom Obljubljena dežela, v katerem je slikala spomine na otroštvo, na Žiri – velike kremne rezine, indijančke, bombone, banane … Kasneje se je posvetila slikanju semen, pelodov, gob, rastlinskih celic, bakterij, mikroorganizmov. Barbara Kastelec pojasni: »To je bil logični razvoj v mojem slikarstvu, saj se tudi cikli, ki so nastajali kasneje, nanašajo na hrano. Če sem se nekoč usmerjala k podobam iz lastnega spomina, se zdaj obračam proti gledalcu in ga na neki način opozarjam, kaj se bo v prihodnosti zgodilo s hrano.« Slikarka pripoveduje o pomembnosti prehrane za človeštvo, genskih spremembah, manipuliranju s semeni in hkrati poudarja pomen poznavanja postopkov, s katerimi so hrano ohranjali naši predniki.

Od skice do velikega platna

Umetnica nas povede v svet organizmov z dna prehrambne verige, sluzavce (čistilce), plesni in zemeljske bakterije – enocelične ali mnogocelične organizme, ki so vidni le pod mikroskopom. Gre za ključne »akterje« v naravnem prehranskem krogu. »Cikel sluzavcev je nastajal med epidemijo, ko sem imela nekoliko več časa, saj sicer poučujem več skupin tečajnikov. V tem času pa sem naslikala skice v tehniki akvarela, vendar na način gvaša, saj mi gosteje nanesena barva omogoča lažje raziskovanje,« pove sogovornica; o prenašanju skic na veliko platno – ta so na ogled v prvem galerijskem prostoru in deloma tudi drugem – pa pojasnjuje: »Večji format od mene zahteva več tudi v fizičnem smislu, res pa je, da je njegova sporočilnost za gledalca močnejša. Veliko platno nas šokira, gledalca na neki način napade. Iz skic načeloma izdelam od pet do sedem slik večjih formatov na okrogla platna, da delujejo kot petrijevke, majhne laboratorijske posodice.«

Sluzavci živahnih barv

Lahko bi rekli, da so slike Barbare Kastelec rezultat njenega angažiranega razmisleka v aktualnem času. Da morda pred desetimi leti ekologija, človekov odnos do narave, tudi pridelava hrane še niso bili toliko v ospredju, ugotavlja umetnica, danes pa se s tem, kaj bo s hrano v prihodnosti, na različne načine ukvarja že veliko umetnikov. »V to je usmerjeno tudi vse moje delovanje. Sluzavci, ki so predstavljeni na razstavi, so praktično so najnižje na prehranjevalni verigi in so pozitivci, saj čistijo zemljo in nam pomagajo, da se na njej ne nabere nesnaga, da lahko zemlja diha in se svet vedno znova obnavlja.«

Kot je še povedala Barbara Kastelec, veliko motivov pridobi na fotografijah različnih mikroorganizmov, ki jih je objavila fotografinja Sarah Lloyd iz Tasmanije. »Sem z njo celo stopila v stik, predvsem zaradi avtorskih pravic, in ko je videla moje slike, mi je seveda dala dovoljenje.« Seveda pri slikanju sledijo razne spremembe, na primer, da zadosti kompoziciji. Ob živahni barvni skali avtorica dodatno uporablja tudi iridiscentne pigmente, s katerimi doseže, da se slike na svetlobi spreminjajo glede na to, kam jih obrnemo.

V drugem prostoru vsebine iz cikla Nevidni sopotniki poveže še kratek animirani film z naslovom Čopaste plesni iz leta 2019, ki ga je Barbara Kastelec zasnovala na umetniški rezidenci v Parizu, realizirala pa skupaj z Igorjem Tavčarjem. V soboto, 13. avgusta, ob 10. uri bosta po razstavi vodila umetnica in kustos, v sredo, 24. avgusta, ob 19. uri pa bo pogovor z umetnico vodil Boštjan Soklič.