Drevo z limonado

Drevo, v katerem "raste" limonada, imajo samo na Švedskem.

Po sprehodu po glavnem mestnem trgu, ki je »opremljen« z igrali na temo junakov iz knjig Astrid Lindgren, pri čemer ladja Pikinega očeta seveda ne sme manjkati, smo se najprej odpravili v informacijski center, da bi izvedeli kaj več o tem, kje je kaj. Obisk informacijske pisarne je pravzaprav vselej priporočljiva in tista točka, ki ji je pametno posvetiti prve minute v nekem tujem mestu. Tam vselej izvemo skorajda vse najpomembnejše o kraju, znamenitostih, nastanitvenih in prehrambenih priložnostih, kar nam kasneje služi za osnovo, na kateri z malo raziskovalne žilice lahko odkrijemo še kaj več. Prijazno dekle nas je najprej napotilo v del mesta, ki se imenuje Näs in kjer stoji rojstna hiša Astrid Lindgren. Taka kot je bila pred sto leti, ko je v njej živela Astrid, majhna lesena podeželska hišica. Ob njej je prav tako leseno gospodarsko poslopje, ki so ga odkupili pisateljičini sorodniki. Nekaj metrov proč je na travniku veliko staro »limonadino drevo«, na katerega je v otroštvu plezala Astrid in na njem brala knjige, kasneje pa ga je tudi opisala v zgodbah o Piki Nogavički. Po pisateljičini smrti so v neposredni bližini obnovili staro hišo, v kateri je študijski center s knjižnico z originalnimi izdajami njenih del. Poleg centra pa so zgradili še povsem nov paviljon, kjer se odvijajo razstave, filmske projekcije in podobno. Za vse te hiše veljajo v glavnem vodeni ogledi.

Naša Zala Julija je predvsem uživala na limonadinem drevesu, s starejšo gospo, ki živi v pisateljičini rojstni hiši, pa smo se zapletli v zanimiv pogovor o rumenih cvetovih, ki se na novo odpirajo vsak dan zvečer in jim pri nas rečemo »frajle«, na Švedskem pa »nočne zvezde«, če sem prav razumel.