Odnehaj, preden se kaj zgodi!

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 25. april 2023 / 13:51

Življenje za roman, 3. del

»Težko je bilo premagati samega sebe. Tudi v mladosti, ko mi je bilo kakšno dekle všeč, pa sem vedel, da iz čustev ne bo nič, ali pa sem bil preveč cagav, sem šel v gostilno in se ga napil. Pa tako sem si želel, da bi osvojil kakšno, se poročil in si ustvaril družino!«

Na koncu se s Korlom dotakneva še najtemnejših plati njegovega življenja. Tudi o njih spregovori iskreno, brez olepševanja.

»Vse, česar sem si najbolj želel, to pa je bilo vsaj malo ljubezni, mi je spolzelo iz rok. Začel sem popivati. Nekega dne sem v domu na Kriških podih srečal Stanko. Ogovorila me je in njena prijaznost je v meni sprožila že znani postopek: ljubezen na prvi pogled. Kasneje sem ji poslal pismo z ljubezensko izjavo, a odgovora nisem prejel. Napil sem se ga kot mavra.

Minilo je nekaj časa, ko sem na Prisojniku srečal precej vihravo dekle. Kaj drugega – spet so se mi zamajala tla pod nogami. Poslal sem ji pismo, da bi jo rad še bolj spoznal. Do njenega imena sem prišel v vpisni knjigi, na Mačkovi pa so mi zaupali še naslov. Ko je videla, da mislim resno, se je začela izgovarjati, da je v mladosti prebolela težko bolezen, zaradi katere ne bo nikoli mama. Tako hitro kot je prišla v moje življenje, je tudi odšla.

Da ne pozabim: ob prihodu od vojakov sem se vpisal v plezalno šolo v Starem gradu nad Kamnikom. Biti v steni je posebno doživetje, ki se ga ne da opisati. 'Globina' vedno bolj raste, nihče te ne varuje … Pri meni se je kmalu pokazalo, da zmorem plezati 'le' do četrte stopnje. Žal nisem imel stalnega soplezalca, jasno mi je bilo, da moram nehati, preden se kaj zgodi.

V meni se je zvrstilo veliko viharjev, ki so nastali zaradi navala silnih čustev in neuresničljivih hrepenenj. Počasi sem si ustvaril oklep, po katerem so bližnji celo sodili, da sem postal hladen in nedostopen. S pomočjo Janeza Ruglja sem tudi spoznal, da sem bil cagavec zaradi dogodkov, ki so zaznamovali moje otroštvo.

V družini nas je bilo sedem. Bil sem najmlajši otrok. Oba 'ta mala dva' so naju zatolkli na podoben način. Brat se je izkazal vsaj pri delu. Srečo je šel iskat najprej v Nemčijo, potem še v Avstralijo. Žal ga je pijača uničila.

Oče z menoj ni niti govoril. Da bi ga jaz kaj vprašal? Kje sem si pa upal! Že zgodaj so me silili, naj bom tiho, dokler ne bom vprašan. Ne vem, zakaj sem se očeta tako bal, pa me ni nikoli udaril. Me je pa ves čas ignoriral, se obnašal, kot da me ni.

Tudi odnos z mamo je bil precej težaven. Danes sem prepričan, da me je že od rojstva sovražila. Ni me klicala po imenu, ampak samo: 'Ti, asi slišou?' Kadar je bila slabe volje, to pa je bilo pogosto, sem bil zanjo 'ti črna nehvaležnost', večkrat tudi 'zlodej ti grdi, od kod si se vzel'. Še kot otroka me je zaradi malenkosti z vso krutostjo natepla. Zid med nama je postajal vedno višji, do njene smrti se ni nikoli za ped podrl. Že pregovor pravi, da kogar se bojiš, ga ne moreš imeti rad. Te besede sem z vso bridkostjo izkušal na sebi.

Ko mi je grozila, da bom že videl, ko bom k tujim ljudem prišel, sem se začel teh tujih ljudi že vnaprej bati. Predstavljal sem si, da so podobno kruti kot mama. Na srečo sem z leti spoznal, da so bili tujci pogosto prijaznejši do mene kot domači.

S podobno grožnjo o tujih ljudeh me je ustrahoval tudi starejši brat. Do mene je bil pravi šintar. Če je le mogel, me je počil okoli ušes, zraven pa se drl: 'Prekleti mulc!' Nikoli nisem zajokal, čeprav je to od mene pričakoval. Tudi takrat ne, ko se je mama spravila name s palico. Brata sem se zelo bal, saj mi je tudi grozil: 'Boš ti vidu, k tem jest pregarbau!' Imel je tudi navado, da me je poniževal pred drugimi. Nihče od mojih bratov in sester in niti starši se niso postavili zame. Drugi brat je bil do mene ravnodušen, me je pa naučil igrati šah. Prepirati sva se začela šele, ko ga je 'šuntala' njegova žena. Starejša sestra – tudi njo je brat trpinčil – mi je pogosto rekla: 'Katera te bo pa marala, ko si tak.' Od vseh v naši hiši me je imel rad le pes. Ko sem sedel v kakšnem kotu, je prišel k meni in mi dal tačko na kolena, kot bi hotel reči: ne bodi žalosten, saj sem jaz tu.

Obstaja pa tudi utemeljen sum, da me je starejši brat spolno zlorabljal. Jaz se tega ne spomnim, a vendarle … Spominjam pa se, da me je občasno, ko sem bil sam z njim, zelo bolela zadnjica, tako da niti sedeti nisem mogel … Da je moralo biti res, sklepam tudi po tem, da so mi starši ukazali, da moram spati v njuni sobi. Čudno. Tega, kar pripovedujem vam, nisem še nikomur. Če bi, bi me obsodili za hudobnega lažnivca.

Prvikrat se mi je 'utrgal film', ko sem naredil pomočniški izpit. Ne vem, kaj se je kasneje dogajalo niti kako sem prišel domov. Nekoč, bilo je pozimi, sem se peljal s 'šihta' s kolesom. Padel sem in obležal v brozgi. Ko bi takrat zmrznil, koliko hudega bi mi bilo prihranjenega! Težke preizkušnje so se vrstile tudi pri vaškem mojstru, kjer sem delal. Tudi on me je z vso divjo in nečloveško silo hotel zlomiti.

Najlepše mi je bilo na turah. Nekoč sta me vzela s seboj Tone Škarja in Pavel Šimenc. Spomnil sem se dr. Jožeta Felca, ki je napisal: '… samota, osamljenost je ena najhujših človeških bolezni, ki ga potare bolj kot lakota, shizofrenija ali kaj drugega, za uho strašnejšega!' Naj povem, da v gorah nisem pil, zmeraj v dolini, v kakšni gostilni. Naslednji dan, ko je bilo treba v službo, je bilo težko vstati. Večkrat sem 'usekal plavega', pogosto sem prišel v službo trezen, domov pa na pol pijan. Nisem bil 'izbirčen', kje bom obležal: za 'šankom', pod mizo, v stranišču, na cesti ali v jarku …«

(Konec prihodnjič)