Vajini prepiri

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / nedelja, 26. junij 2022 / 11:05

Stara sem šest let. Pri nas se veliko prepiramo. No, jaz se niti ne znam, se pa dobro učim od očija in mami. Tega ne razumem. Več ali manj je v naši družini napeto vzdušje. Tega sploh ne znam opisati. Včasih se prepirata, včasih sta tiho. Napetost v zraku je pa ista. Vsi smo v njej. Ko se spreta, ko se izkričita, gresta vsak v svojo sobo. Mene pustita v moji sobi. Čudežno se spremenita, ko nekdo pride na obisk. Napetost v naši hiši ostaja ista. Z obiskovalci se prijazno pogovarjata, kot da je vse v redu. Popolnoma sem zbegana. Jaz sem vajina, vidva pa me ne opazita. Ne opazita me, da vaju gledam, da ne razumem, zakaj se nimata rada. Večkrat mami grdo govori o mojem očiju. In obratno. Slišala sem, da se ne bi poročila, če ne bi bilo mene. Trudim se, stopim med vaju in vaju nemočno gledam. Torej sem jaz glavni krivec vajinih prepirov. Jaz sem tista ničvrednica. Očitno nisem dovolj dobra. Ja, jaz sem kriva, slaba sem. Zaradi mene se prepirata. Z mano je nekaj hudo narobe, če se ne razumeta zaradi mene. Nimam kam iti, tu moram ostati, od njiju je odvisno moje preživetje, predvsem pa sta moja ljuba starša …

In tako punčka vse otroštvo srka vase napetost, krivdo, strah, sram, nemoč, jeze si seveda ne upa priznati. Vsa ta boleča čustvena stanja se zapišejo v njeno telo. Narekovala ji bodo ritem in smer življenja, vzdušja in sprejemanje sebe in drugih. Celo več. Vsrkana in prefinjeno zapisana čustva v telesu ji bodo privlačila čudne in boleče dogodke v njeno življenje. Vse dokler se ne odloči spremeniti sebe.

Stara sem 39 let. Poročena. Imam otroke. Večkrat si zaželim videti starše. Grem na obisk. Ista napetost, isti pogledi, isti prepiri, celo iste besede. Na začetku zakona sem še vedno menila, da se prepirata zaradi mene. Sedaj vem, da sem pri vajinih prepirih nepomembna. Le sprašujem se, kdaj vama bo dovolj. Zakaj sta skupaj? Zakaj zapravljata življenje? Jaz ga ne bom. Trudim in trudiva se za najin zakon. Ojoj, koliko dela. In vem še nekaj: ni mi treba poslušati vajinih umotvorov. Razmejila sem vaju, vajine prepire ter mene in mojo družino. Še vedno vaju imam rada. Ni pa mi treba poslušati vajinega sramotenja drug drugega. Danes vstanem in grem. Takoj vama povem, da ne bom poslušala očetove kritike mame ali obratno. Vstanem in grem. Lepo se imejta. Žal mi je za vaju, vendar bosta to rešila sama – če bosta hotela. Ko bosta spoštljiva drug do drugega pred mano in če se bosta spoštljivo obnašala do mene, pridem pogosteje, sicer redkeje. Tega »sranja« sem precej preveč prenašala v otroštvu. Sedaj nič več. Preprosto me nimata pravice zasipavati s svojimi grdobijami.

Če bi toliko energije vložila v graditev zakona kot ga v prepire, bi bila profesorja zakonske sreče.