Likovno potovanje na Goričko

Naslov pregledne razstave akademskega slikarja Nikolaja Beera v Mestni hiši ima sicer širok naslov Slike in risbe, avtor pa nas s svojimi deli vedno znova vabi v točno določeno okolje svojih rodnih krajev – v naravno okolje in med ljudi na Goričkem.

O tem, da je vsa Beerova umetnost brezčasna, v zaključku svojega besedila za katalog k razstavi, predstavili ga bodo prihodnji četrtek, ugotavlja odličen poznavalec njegovega dela, umetnostni zgodovinar dr. Lev Menaše: »Mislim, da je glavni razlog za to dejstvo, da Beer nikoli ni sledil modi, ampak samo samemu sebi. Za marsikatero (ne samo slovensko) delo je mogoče v trenutku povedati, kdaj je nastalo; v Beerovem primeru je to mogoče storiti samo ob njegovih akademijskih slikah, potem pa nam poznavanje takšnih ali drugačnih modnih tokov ne pomaga več – edino, kar moramo poznati, je njegova pot.« Na aktualni razstavi v Kranju je na ogled širok izbor risb in slik, ki so na Beerovi poti nastajale od leta 1986 do danes.

Nikolaj Beer je leta 1973 diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Gabrielu Stupici. Od vsega začetka sta bili v središču njegove umetniške pozornosti tehniki oglje na papirju in olje na platnu, že od otroških let pa ga je spremljala tudi risba. »Še vedno riše. Na stotine risb vseh vrst. Neumorno. Svinčniku in oglju doda kdaj tudi oljno barvo. Tudi tu je največkrat pastozni nanos. Kot pri oljnih slikah. Z zamahi prekriva in odstira. Prekriva svet, v katerem živimo, v katerega smo vrženi, svet, ki si ga nismo sami izbrali. Odstira pa svet, ki ga nosi v sebi, ki ga hoče deliti z nami. Kjerkoli je, kamorkoli gre. Goričko. 'Kükeč',« poudarja Marko Arnež iz Galerije Prešernovih nagrajencev, ki že skoraj dve desetletji sodeluje s slikarjem, ki ga je pot iz rodnega Goričkega zanesla na Izlake, kjer živi in ustvarja.

Nikolaj Beer se v Gorenjskem muzeju predstavlja četrtič. Leta 2005 je razstavljal kot dobitnik nagrade grand prix, ki jo je leto prej dobil na bienalu mesta Kranj. Če so takrat prevladovale oljne slike, tokratna razstava daje pomemben poudarek njegovim risbam predvsem iz obdobja zadnjih petih let, medtem ko je večina razstavljenih olj iz zadnjih dvajsetih let.

Tako so v prvem delu galerije na ogled predvsem dela na papirju v mešani tehniki, njegove večne krajine z Goričkega, razstavljenih je nekaj olj pa tudi risb. Poseben del postavitve je namenjen figuralnim delom, predvsem portretom. Tudi tu smo priča vsem trem tehnikam, ki so Beeru najbližje. Kot zapiše kustos Gorenjskega muzeja ddr. Damir Globočnik: »Nikolaj Beer je krajinar in figuralik oziroma figuralik in krajinar. Za njegove kompozicije v obeh tematskih sklopih je značilna cikličnost, pri čemer so bili nekateri ciklusi vezani na krajša, nekajletna obdobja, osrednje motive pa lahko neguje desetletja dolgo. V Beerovem aktualnem slikarstvu je zato prisotno suvereno prehajanje med posameznimi tematskimi sklopi: rodna goričanska krajina, preoblikovana v slikarsko vizijo, figura kot figuralni arhetip v obliki glav ali žanrskih prizorov …«

V prehodu v Stebriščno dvorano so predvsem platna z motivom njiv, da bi v največjem galerijskem prostoru lahko občudovali Beerova dela večjega formata. Ob gostih pastoznih nanosih imamo občutek, da v prostoru še vedno diši po oljnih barvah in terpentinu. Razstavljena dela so predvsem iz zasebnih zbirk, risbe in dela na papirju pa so v največji meri iz slikarjevega ateljeja.

V Stebriščni dvorani je na ogled tudi film, ki ga je za produkcijo Studio Oskar posnel Milan Lebar, tako v slikarjevem delovnem okolju na Izlakah, njegovem motivnem svetu v Goričkem kot v Kranju, kjer do 8. maja lahko občudujemo njegova dela.