Svetovljan, ki ne pozablja na svoje korenine

"Pravijo, da nihče ni prerok v domovini, jaz pa dobim kar nagrado rojstnega mesta! Skratka, najlepša hvala!" pravi prejemnik občinske plakete Miha Mazzini.

Pisatelj, avtor enajstih objavljenih knjig v štirih jezikih, računalniški strokovnjak, avtor osmih priročnikov. Avtor scenarijev za dva nagrajena celovečerna filma in režiser … Redni član Evropske filmske akademije, predavatelj … Svetovljan, ki ne pozablja svojih korenin - vse to lahko zapišemo ob imenu Miha Mazzini. Ob letošnjem občinskem prazniku bo prejel plaketo Občine Jesenice. »Gre za izjemnega ustvarjalca, ki je ponesel ime Jesenic tudi izven naših meja, in za človeka, ki vedno pove, od kod izhaja,« je med drugim zapisano v obrazložitvi priznanja. Mazzini je bil rojen leta 1961 na Jesenicah, kjer je končal osnovno šolo in gimnazijo, kasneje pa je študiral v Ljubljani. Že zelo zgodaj se je začel ukvarjati s pisanjem in se uveljavljati tudi izven Jesenic. Literatura, pisanje scenarijev, priročnikov, režija – ustvarjalni nemir ga je gnal na različna področja. Najbolj znan je njegov scenarij za film Operacija Cartier, ki se dogaja na Jesenicah in opisuje usodo marsikaterega Jeseničana. Film je dobil vrsto prestižnih nagrad doma in v tujini. Na Jesenicah se dogaja tudi njegov roman Drobtinice, ki je bil prav tako nagrajen, nagrado je prejel za scenarij filma Sladke sanje … In na katero svoje delo oziroma svoj ustvarjalni dosežek je najbolj ponosen? »Na vsako zadnjo končano; ene same stvari pa ne bi mogel izbrati, se mi zdi, da gre za počasno in zelo osebno potovanje, nekakšno iskanje sebe in lastne identitete skozi svoje delo,« odgovarja sobesednik. Kot pravi, trenutno največ časa namenja redni službi. »Pa temu, da bi že končno opravil izpit za črni pas pri karateju. Aja, pa vpisal sem doktorat. Hkrati pa sem še končal knjigo zgodb, ki naj bi letos izšla pri Beletrini in pripravljam celovečerni film Paloma Negra.« In kako pogosto se vrača na Jesenice? »Enkrat na mesec, približno. Navezanost pa obstaja, in to močna, ki pa sploh ni tista pričakovana sentimentalnost - ko sem v angleškem Sheffieldu spremljal preobrazbo iz železarskega središča v izobraževalni center, sem pri tem neprestano navijal, da bi se tudi na Jesenicah lotili in zmogli kaj podobnega.« Tudi zaradi svoje navezanosti na Jesenice se je občinskega priznanja zelo razveselil. »Priznanje sprejemam z zelo veselimi občutki. Pravijo, da nihče ni prerok v domovini, jaz pa dobim kar nagrado rojstnega mesta! Skratka, najlepša hvala!«