Najbolj ponosen na monografijo Jesenic

Besedilo: Urša Peternel
petek, 9. marec 2007 / 05:00

"Nikoli nisem delal samo za denar, temveč predvsem z željo, da bi imele Jesenice kar največ od nas. Zato mi še danes največ pomeni, ko mi kolegi rečejo: To ste pa dobro naredili!" pravi dobitnik občinske plakete Tone Konobelj.

Dobitnik letošnje plakete občine Jesenice je tudi Tone Konobelj, dolgoletni sodelavec nekdanjega Tehniškega muzeja Železarne Jesenice in danes Gornjesavskega muzeja Jesenice. »Tega priznanja sem zelo vesel. Morda je prišlo še celo ob pravem trenutku …,« pravi nagrajenec, ki je celotno poklicno pot posvetil proučevanju, zbiranju in ohranjanju kulturno-zgodovinske dediščine Jesenic. Rojen je bil leta 26. maja 1949 v Ljubljani, a oba starša sta domačina, Jeseničana. »Zaradi očetove službe smo se selili, nekaj časa smo živeli v Ljubljani, Kranju, na koncu pa smo prišli na Jesenice. Gimnazijo sem že obiskoval tu,« pripoveduje o svojih koreninah. Po končani gimnaziji je v Ljubljani začel študirati filozofijo in sociologijo in se po prvi stopnji na sociologiji že kot absolvent poročil. »In ker sem rekel, da me poročenega ne bodo preživljali starši, sem začel delati.« Nikoli se ni vrnil na fakulteto in tako nikoli ni diplomiral, kar danes označuje kot »morda nekoliko ponesrečeno zgodbo v mojem življenju«. Z ženo sta se preselila k njenim staršem in sogovornik se je leta 1971 zaposlil na Carinarnici Jesenice, leta 1977 pa je dobil delo v tedanjem Tehniškem muzeju Železarne Jesenice. Ves čas je bil dejaven v društvih, zlasti v šahovskem in košarkarskem, in kot tajnik oziroma predsednik začel zbirati in proučevati dokumentacijo o nastanku in razvoju jeseniških društev. »Začelo se je z zbiranjem, urejanjem in proučevanjem društvenih arhivov, pisanjem lastnih zapisov in člankov …,« o začetkih svoje poklicne poti pripoveduje sobesednik. Leta 1980 je začel sodelovati pri Jeseniškem zborniku (prvotno se je imenoval Jeklo in ljudje) in po smrti takratnega urednika Mihe Klinarja leta 1983 postal glavni urednik. To delo opravlja še danes in zadnja, deveta knjiga zbornika je izšla pred dvema letoma.

Ker v okviru Tehniškega muzeja Železarne Jesenice niso imeli svojega razstavnega in galerijskega prostora, so začeli iskati možnost za ureditev lastnih razstavnih prostorov in kot odlična možnost se je takrat pokazala Kosova graščina. Z obnovo graščine je občina pridobila novo poročno in reprezentančno dvorano, muzej pa razstavne prostore in prostore za stalno zbirko novejše zgodovine. »Prav pridobitev lastnih galerijskih prostorov je bil največji uspeh, saj so v galeriji takrat zaposlili tudi kustosinjo in galeristko Slavico Osterman,« se spominja sogovornik, ki je leta 1996, že po ustanovitvi Muzeja Jesenice, postal organizator galerijske dejavnosti.

V graščini se tako že od leta 1985 vrstijo različne muzejske in galerijske razstave, Tone Konobelj pa je najbolj ponosen na razstave o domačinih Jaki Torkarju, Boniju Čehu, o obrti družine Višnar, o razvoju raziskovalne dejavnosti v železarni, kemijskem laboratoriju v železarni … Kot pravi, je od samega začetka želel, da bi galerija dosegla višjo raven, da jim je to uspelo, pa poleg uglednih razstavljavcev dokazuje tudi sodelovanje s številnimi uglednimi galerijami, muzeji, zavodi, društvi … V besede ujeti čisto vso dejavnost Toneta Konoblja, je nemogoče. Med drugim je bil tudi pobudnik za ustanovitev Muzejskega društva Jesenice in je nekaj let pripravljal in »izdajal« Muzejski časopis. Danes je vesel, da društvo uspešno deluje že 17 let. Veliko skrb je posvetil ohranjanju tehnične dediščine nekdanje železarne, med drugim je sodeloval pri reševanju Peltonovega kolesa in kisikove kolone Gorenjka na Javorniku. V zadnjih dveh letih pa je večino službenega in tudi prostega časa namenil pripravi monografije Jesenic. »To je bil najpomembnejši projekt od vseh, pri katerih sem sodeloval. Kljub različnim odzivom pa moram poudariti, da sem na monografijo (lahko bi jo poimenovali tudi kako drugače!) zelo ponosen!« Vsa leta tudi spremlja razvoj Jesenic, in kot pravi, je bilo v zadnjem obdobju narejeno ogromno, četudi se sam z nekaterimi rešitvami ni vedno strinjal. Vrsto let sodeluje tudi pri odboru za Staro Savo, ki je veliko prispeval k temu, da bo ta del mesta v prihodnje dobil novo funkcijo in podobo.

In kako sprejema občinsko priznanje? Kot pravi, v življenju doslej (razen plakete Muzejskega društva Jesenice lani) ni prejel kakšnih večjih priznanj. »Nikoli nisem delal samo za denar, temveč predvsem z željo, da bi imele Jesenice kar največ od nas. Zato mi še danes največ pomeni, ko mi kolegi rečejo: To ste pa dobro naredili!« Sicer pa mu poleg poklicnega udejstvovanja zadnja leta največ pomeni družina, žena, hčerki in zlasti obe vnučki, v prostem času pa gre rad z ženo tudi na krajša potovanja. »Vesel sem, da smo vsi zdravi, tudi oče, ki je pri 91 letih še čil in zdrav in še vedno vozi avto …« Velika ljubezen pa so že od nekdaj tudi knjige, doma so od nekdaj imeli bogato knjižnico, tako najbolj uživa v branju – kajpada - zgodovinskih stvari …