Častni občan je Boris Bregant

Besedilo: Urša Peternel
petek, 9. marec 2007 / 05:00

"Velikokrat sem rekel: jaz sem poplačan, če se ljudje nasmehnejo in mi pomahajo čez cesto," ob prejemu naziva častni občan Jesenic pravi Boris Bregant.

»Boris Janez Bregant, dve mandatni obdobji prvi človek na čelu občine Jesenice, je osebnost, s katero se ne more primerjati kdorkoli. Je samoiniciativen, ustvarjalen, tenkočuten, predvsem pa požrtvovalen in razumevajoč … Poleg svojih rednih obveznosti kot župan je bil vseskozi prisoten in aktiven na vseh področjih družbenega in družabnega življenja … Zjutraj, zvečer, delavnik, nedelja ali praznik, to ni bilo pomembno. Pomemben je bil človek in rešitev problema. Je vzor človeka …« (Iz obrazložitve podelitve naziva častni občan)

Spoštovani gospod Bregant, s kakšnimi občutki prejemate najvišje občinsko priznanje?

»Občutki so vedno prijetni, če te nominirajo in potem še izberejo za kako priznanje. Zame je to priznanje za napredek, ki je bil na Jesenicah narejen v času mojega županovanja, hkrati pa tudi priznanje za premike, ki so bili narejeni v času mojega direktorovanja v železarni. In to je dober občutek. Pri delu se vedno sprašuješ, ali so vsi zadovoljni s tem, kar delaš in kar se dogaja. In če na koncu dobiš takole priznanje, to pomeni, da večina vendarle sprejema tvoje delo, torej je osnovni cilj dosežen.«

Če pogledate na svojo bogato poklicno pot, katere prvi vrhunec je bilo dvanajstletno vodenje Železarne Jesenice, drugi pa osemletno uspešno županovanje, na kateri svoj dosežek ste najbolj ponosni?

»Med stvarmi, ki sem jih počel, so detajli, ki se niti ne vidijo in šele po več letih začneš razmišljati, kako pomembne posledice so prinesli. V času razvoja železarne se mi zdi, da je bil takšen detajl vztrajanje, da se prekine integralni proces proizvodnje jekla, da se na Jesenice prenehata dovažati ruda in koks in da se preide na modernejšo tehnologijo. To je bil eden velikih premikov v železarskem času. Drug velik premik pa je bil ta, da smo že leta 1984 z ozko skupino ljudi v železarni prišli do zaključka, da je rešitev samo v povečanju produktivnosti. To je pomenilo konec dovažanja delavcev od drugod, kar je bilo za marsikoga nepriljubljeno, a sam sem na to odločitev ponosen. Posledično je tudi znotraj podjetja prišlo do več podpore za uvedbo novih tehnologij, ker se po starih preprosto ni več dalo delati. Ne nazadnje pa je današnja posledica tega ukrepa ta, da je vendarle manj brezposelnih, da gostota poseljenosti, ki je že tako velika, ni še večja, in da tudi prebivalstvo ni še bolj pisano. Menim, da je bil to eden od ukrepov, ki je močno spremenil tok dogajanja na Jesenicah. In takrat je bilo treba veliko korajže in sreče, da smo to politično preživeli. A dolgoročne posledice so bile vsekakor pozitivne, za Jesenice je to pomenilo pomemben preobrat.«

Kaj pa največji dosežek na županskem mestu?

»Dosežek, ki si ga upam pripisati kot župan, je odločitev, da je izhod za Jesenice samo v koreniti preobrazbi. To je pomenilo, da je treba najprej očistiti Jesenice ostankov neprimernih tehnologij in na tej osnovi začeti graditi novo vizijo. Ta odločitev je bila zahtevna predvsem zato, ker se je bilo treba odreči vsemi tistemu, kar župana dela priljubljenega, to je ureditvi raznih uličic, malim asfaltiranjem, reševanju vsemogočih drobnih problemov. Pretežen del sredstev je pač šel za osnoven cilj – za preobrazbo mesta. Če pa hočeš to narediti, moraš imeti za seboj ljudi. Ljudi pa dobiš samo tako, da greš mednje, da se poenotiš z njimi, da razumejo, da ne delaš v svojo, ampak v skupno korist. To je vsa zgodba nekega uspeha.«

Nasploh ste bili znani kot zelo ljudski župan, ki mu ni bilo odveč iti med ljudi, na voljo ste jim na raznih področjih …

»Ljudje te vzamejo za svojega, če si z njimi takrat, ko jim je hudo, ko imajo težavo, problem, ko jih doleti nesreča. Takrat moraš biti zraven in skušati najti rešitev. Ampak enako veseli so te ljudje, ko se veselijo, ko je praznik, poroka... To je tisto, kar ljudi združuje in na tem medsebojnem iskrenem povezovanju bi nasploh morali več delati.«

A če si ljudem na voljo 24 ur na dan, bržkone plačaš tudi ceno …

»Ta cena je visoka. Je cena družinskega življenja. A na koncu vendarle dobiš poplačilo – če te predlagajo za častnega občana, to poplača vse. Velikokrat sem rekel: jaz sem poplačan, če se ljudje nasmehnejo in mi pomahajo čez cesto. Takrat si bolj poplačan, kot če ti nekdo nekaj da, od česar samo davek plačaš …«

Pa je zdaj, ko ste županske vajeti prepustili v druge roke, vaš delovnik kaj bolj predvidljiv, imate kaj več časa zase, za družino? Kako poteka vaš delovnik zdaj, ko ste podžupan?

»Veliko bolj umirjeno! V glavnem delam tisto, kar me že vse življenje veseli. Vodim projekte, v katere se poglobim, probleme skušam pogledati z vseh strani in zanje skušam najti optimalno rešitev, obenem pa navdušiti sodelavce, da to speljejo. To delam z užitkom! Užitek je delati, če nisi vsak trenutek obremenjen z nujnimi stvarmi. Zdaj mirno lahko rečem, to ni moje delo, in opravim tisto, kar je. Tako je tudi družinsko življenje zdaj povsem drugačno, doma se lahko dobimo, ko je čas za to. Prej je bilo najhuje, ko ob pol treh nisem vedel, ali bom ob treh doma ali ne …«

Za kaj v prostem času najdete čas zdaj, ko niste več župan? V čem najdete tiste drobne življenjske užitke?

»Preprosto sem več doma, z družino. Sicer pa sem najraje nekje v naravi, sam ali s prijatelji, saj mi to napolni baterije. Nobena skrivnost tudi ni, da se ukvarjam s kozami, to je prijetno delo, ki me sprosti, razbremeni. Sicer pa je tako, da v mojih letih že potrebujem več časa zase, uživam biti doma, prebrati knjigo, se poglobiti v kakšno stvar, z vnuki iti skozi kakšno šolsko stvar – torej živim čisto normalno življenje.«

Če zdaj pogledate nazaj na svojo pot - bi kaj naredili bistveno drugače?

»Verjetno ne bi spremenil česa bistvenega. Vem, kaj bi bilo morda koristneje, vem, kaj bi bilo prijetneje, a bržkone nisem človek, ki bi to sploh uresničil. Vse življenje sem bil obremenjen z vodstvenimi nalogami, a verjetno mi kar ustreza biti vodstven človek. In če ne bi bil, se tako ali tako verjetno sploh ne bi dobro počutil …«