Barantanje z okoljem

Besedilo: Miha Kordiš, poslanec ZL
Kategorija: GG Plus / sobota, 15. oktober 2016 / 10:11

Norveška bo menda z letom 2025 popolnoma prepovedala bencinska in dizelska vozila. V Sloveniji – natančneje v Škofji Loki – medtem počnemo obratno: širimo predelavo nevarnih odpadkov in okolje postavljamo pod vprašaj. Zakaj?

Prebivalci in politični razredi razvitih držav po vrlinah in grehih niso kaj prida drugačni od naših ali južnih držav Evrope. Je pa razlika v srčnem utripu gospodarstva – v procesu akumulacije kapitala. Podjetja razvitih držav so sklenjena v verige, se medsebojno oplajajo, globalni trg pa zasedajo s končnimi izdelki. Dobički so načeloma zagotovljeni, davčni prihodki tudi.

Da bi ujele tempo, periferne države, kot je Slovenija, stavijo na kramarsko drobno gospodarstvo in zniževanje standardov. Močna gospodarstva oskrbujejo s surovinami (voda in les!), poceni delovno silo in polizdelki. Povedano drugače, se dobički prelivajo k razvitim, nam pa ostajajo revščina, brezposelnost, slabe zaposlitve in okoljsko onesnaženje. Ta strašna družbena cena je nosilec 2,3-odstotne slovenske gospodarske rasti, vrtoglavega presežka na plačilni bilanci v višini 7,9 odstotka BDP oziroma slabih treh milijard, ki ga strga peščica izvoznih kapitalistov.

Začetek poletja je v svet ušla novica, da so se štiri največje norveške stranke zedinile v popolni odpravi bencinskih in dizelskih vozil. Tako naj bi v naslednjem desetletju celotni norveški vozni park prešel na električni pogon. Načrt je ambiciozen ravno toliko, kot je navdihujoč. Zakaj torej Norveški električni avtomobili, Škofji Loki pa odpadni strupi Srednje Evrope?

Politični razredi prejemnic globalnega toka vrednosti imajo več manevrskega prostora, kot ga ima periferija. Nekateri so pač preusmerili rente iz privilegiranega položaja v globalni delitvi dela v razvoj zelenih tehnologij, ki so s tem postale komercialno zanimive. Zato je danes norveški kapitalizem pripravljen kupovati električne avtomobile: njegove izkoriščevalske operacije ostajajo nedotaknjene, za njihovo rekonfiguracijo pa smo plačali tudi mi.

Na drugi strani se slovenski politični razred s kapitalom brati na način, da mu namesto dvigovanja produktivnosti – znižuje stroške. Podkupuje ga z edinim bogastvom, ki ga delovni ljudje periferije še imamo: našim okoljem in našimi ljudmi. To je razlog, da smo pred kratkim dobili nov Zakon o varstvu okolja, ki korporacijam širokogrudno sprošča okoljske omejitve. In to je razlog, da namesto trajnostnega razvoja nad zdravjem Škofje Loke, porečjem Sore, vodnim zajetjem Sorškega polja ter lokalno čistilno napravo visi strupena grožnja Ekologije, d. o. o.

Temu se je treba odločno upreti. Bolj ko nižamo standarde in davke v imenu spodbude drobnemu gospodarstvu, bolj ko privatiziramo podjetja, zdravstvo in šolstvo, bolj se zapletamo v mrežo gospodarske podrejenosti – težje branimo svoje okolje pred pritiski kapitala. Taktično ga lahko ohranjamo, če pristrižemo peruti spornim operacijam, kot je Ekologija. Strateško pa zmagamo le, če presekamo s trendom gospodarske odvisnosti in kapitalističnim diktatom neskončne akumulacije.

Zeleni kapitalizem je protislovna bajka. Kapital dirja za dobički, tako človeka kot naravo zavrže prej ali slej; spomnimo se le na Volkswagnovo ponarejanje izpušnih testov. Za vsako zeleno Norveško je vedno tu strupena Slovenija. Zares okolju prijazna je lahko le družba, ki odstrani dobiček kot temeljni pogoj svojega obstoja. Mar ni lepša prihodnost tista, ki namesto žrtvovanja narave dobičku žrtvuje dobiček naravi?