Neodvisni so marketinški trik

Besedilo: Miha Kocjančič
Kategorija: GG Plus / petek, 8. december 2006 / 05:00

Večina analitikov nas svari, da so stranke na lokalni ravni po nedavnih volitvah v krizi, da je rezultat zaušnica strankarskim igricam, kupčkanju in aroganci. Če jim je verjeti, se nam obeta črno obdobje, kjer bodo stranke izgubljale na pomenu in naš sistem bo pahnjen v kaos. Torej, če se večina uglednih analitikov strinja, da je to, čemur smo bili priča, skupinski poraz strank in velika moralna zmaga neodvisnih kandidatov, potem mora biti nekaj na tem. Pa je res?

Ob pregledu nekaj statističnih podatkov minulih volitev v začetku vse kaže, kot da njihove trditve držijo in se niso zmotili. Izmed 210 županov je bilo namreč izvoljenih 143 strankarskih in 67 neodvisnih županov. Neodvisni so tako osvojili skoraj tretjino vseh županskih mest in precej več kakor zmagovalna stranka SLS, ki bo v naslednjem mandatu vodila 49 občin. Ti podatki trdno potrjujejo zgodbo iz uvoda, da so bile stranke poražene in če se bo trend nadaljeval, se nam lahko obeta strankarska kriza. Toda, če raziskujemo globlje, lahko opazimo, da stvari le niso tako kristalno čiste, kot se na prvi pogled morda zdijo. Od 67 izvoljenih županov, ki so se razglašali za neodvisne, jih je imelo 48 podporo vsaj ene stranke, medtem ko jih je bilo le 19 povsem brez podpore strank. V tem trenutku bi se lahko prepirali, kdo je in kdo ni neodvisen in kaj to v resnici pomeni, vendar to ni namen mojega pisanja. Dejstvo je namreč, da so t. i. neodvisni dosegli odličen rezultat in tega jim nihče ne more odvzeti. Čemu se torej kandidati za župane selijo v sfero neodvisnosti, ob enem pa obdržijo podporo svojih strank?

Že leta 2002 lahko opazimo vzpon neodvisnih kandidatov in na letošnjih volitvah se je to dejstvo le še stopnjevalo. Kako razočarani so volivci nad strankami, nam oriše že podatek, da je bilo na tokratnih volitvah izvoljenih 20 odstotkov izmed vseh strankarskih kandidatov in kar 40 odstotkov neodvisnih kandidatov za županska mesta.

Prav ta podatek po mojem prepričanju stoji v ozadju booma neodvisnih kandidatov na slovenski sceni. Stranke in kandidati so po mojem mnenju opazili ta trend že po lokalnih volitvah 2002. Med volivci so zaznali val naraščajočega navdušenja nad neodvisnimi kandidati, kot posledico nezadovoljstva s strankami na lokalni ravni in se nanj prilagodili. Že dejstvo, da se stranke hvalijo z neodvisnimi župani, ki so jih podprle, nam pove, da jih podpirajo še naprej in jih štejejo za svoje. Torej, če se veselijo zmage kandidata, ki je imel njihovo podporo, potem so na neki način zagotovo zmagale tudi stranke same. S tem, ko so se še bolj v ospredje postavili kandidati, ki so že tako ali tako pomembnejši od strank na lokalni ravni, se nadaljuje težnja po približevanju sredini volilnega prostora in zajemanju čim večjega spektra volivcev, saj se s tem povečuje možnost za zmago.

Če bi pričakovali določeno mero odstopanja v posameznih regijah, v primerjavi s celotno Slovenijo, se ne bi zmotili, vendar ta odstopanja niso prevelika in se tako ujemajo s celotno sliko, ki smo si jo doslej ustvarili na območju celotne države. V začetku smo slavili uspeh neodvisnih kandidatov na območju celotne Slovenije, saj so osvojili kar tretjino vseh županskih mest in zdi se, kot da je v tej zgodbi Gorenjska postala steber neodvisnosti. Neodvisni so na Gorenjskem pobrali kar 48 odstotkov vseh mandatov, oziroma trinajst od sedemindvajsetih županskih mest, če govorimo o konkretnih številkah. Kot kaže, so volivci v tej regiji resnično sprejeli neodvisne za svoje in se tako še bolj kot drugod želijo distancirati od strank in njihovih spletk ter igric. Glede podpore strank neodvisnim kandidatom, pa je v nasprotju s pričakovanji odstopanje ravno obratno, saj je zaznati manjšo podporo strank neodvisnim. Tako so stranke le v 54 odstotkih primerov izrazile podporo neodvisnim županom, kar je precej manj od 72 odstotkov na nacionalni ravni. To nam pove, da so se gorenjski kandidati veliko manj zanašali na podporo strank, kot ostali del države in bi jim glede na podatke lahko pripisali večjo distanco od strankarskega okolja, kot ostalemu delu Slovenije. Zanimiva slika Gorenjske nam lahko pove zelo veliko. Podatki do določene mere potrjujejo razpoloženje na ravni države, vendar se zdi, kot da Gorenjska želi biti nekoliko boljša, drugačna in predvsem bolj »neodvisna« kot drugi. V tako razmišljanje nas ne prisili le dejstvo, da so volivci sprejeli neodvisne za svoje in jim podelili polovico županskih mest. Bolj nas v to prisili odločitev neodvisnih, da presekajo vezi s strankami in se lotijo boja sami, le s podporo skupine ljudi, v večji meri kot v ostalih regijah, kar pa nam veliko pove o samem stanju duha na Gorenjskem.

Na koncu lahko še enkrat ugotovim, da so zmagali neodvisni kandidati, nikakor pa ne morem trditi, da so bile stranke poražene. Uvidele so resnično stanje na terenu in se temu izzivu hitro prilagodile. Isti izdelek, ki so nam ga ponujale v preteklosti, so sedaj zapakirale v novo lično embalažo in uspele prepričati volivce, da je to tisto, kar v resnici potrebujejo. Tako lahko mirno ležemo k spancu, saj vemo, da bo potrošniško naravnana strankarska demokracija preživela noč in nas zjutraj predramila s povsem »novim« ličnim izdelkom.