Nominator 227

Prazniki in obletnice, še sploh bolj osebne vrste, povedo, kako zelo hitro je minljivo leto, če ne kar celo obdobje. In morda gre res življenje prehitro naokoli. Šele ko se ob praznovanju, »ob letu osorej«, oziramo nazaj in nasmejimo vsem neumnostim, ki smo jih preživeli, vidimo in slišimo, da kljub vsemu le čas ni tisti, ki nam polni zgodbo življenja.

Minuli petek smo se podobnega nasmeha, z odličnim občutkom, v družbi našega novinarja in urednika Jožeta Košnjeka, spominjali njegovih bogatih 37 novinarskih let. Vzrok pa je bil Jožetov osebni praznik, zavidljiva obletnica šestih zelo različnih desetletij. In življenje zagotovo ni bilo samo prijazno. Bašljan Jože Košnjek, zdaj iz Dupelj, je preživel domala vso »moderno« zgodovino Gorenjskega glasa, veliko šefov, bil je tudi sam urednik časopisa, s katerim je doživel vse spremembe, tako politične kot tehnološke. Od svinčnika, pisalnega stroja, črno-bele slike, do računalnika, informacijskega omrežja in digitalizacije. Seveda je skozi to nastalo polno zgodb, veselih in malo manj veselih. Od Planice do Ljubljane. Od nogometa in prve smučarske pravljice, od socializma do cerkve in demokracije. Vseskozi pa ga spremlja Avsenikova melodija, velik kos življenja žena Rezka, ki ve povedati prenekatero zgodbo »težavnega« novinarskega poklica. Nekaj teh zgodbic nas je nasmejalo skozi veseloigro, ki sta ga »Pr' Majerčku« v Bašlju pripravila naša novinarska kolega, dežurna krivca za zabavo in smeh, Igor K. in Simon Š. Jože, ki je v zabavnem kvizu vedel skoraj vse odgovore, si je prislužil bogatih daril. Naša ekipa v tehniki se je odrezala z montažo stare Glasove strani, na kateri so prvi Jožetovi sestavki: Kakšna smola!, Ocenjevanje psov, Zdravstvena postaja za praznik,… In mu ob slovesu od tolarja podarili »En Jožar« iz Dupljanskih rezerv v Združenih državah Gorenjske. Še najbolj pa je bil vesel črne Jožefine in njenega spremljevalca, a smo ob zaključku redakcije zvedeli, da je spremljevalec ona in tako zajčku nadeli ime Jožica. Brez dvoma smo se imeli fino. Morda se nasmejimo še čez leta, če Jožetu, našemu novinarskemu »leksikonu« pade na um in napiše spomine. O to bi pa bilo čtivo. In Jožu Košnjeku gre zares čestitati!

Enak jubilej, z odličnim poslovnim sloganom: »Že šestdesetič okrog sonca, v nove razsežnosti«, so pred dnevi slovesno zaokrožili praznično leto v ajdovski družbi Primorje. Na tradicionalno prednovoletno srečanje so nas povabili v Slovensko narodno gledališče v Novo Gorico in nam postregli s pršutom, šunko, vipavskim vinom in prijetnim kulturnim programom. Darja Švajger je ob spremljavi Jake Puciharja ob klavirju navdušila s svojim odličnim glasom, predsednik družbe in generalni direktor Dušan Črnigoj, pa se je v ravno prav kratkem nagovoru in z opazno tremo, zahvalil sodelavcem in poslovnim partnerjem. Bogata gradbena zgodba družbe, ki se začenja v povojnih letih, je polna vzponov in težav, rekordov in navdušenja, ponosa in zmag. Prav tako kot zgodba prvega moža Primorja Dušana Črnigoja, ki že več kot 20 let vodi podjetje. Lahko bi jo imenovali od Iraka prek Črnega Kala do Milleniuma, kot se imenuje atraktivni most v Črni gori. Veliko delo. Prav ta pomenljiv naslov nosi odlična pregledna kronika družbe. In potem nas je do solz nasmejal še Jamski človek v monokomediji sijajnega Uroša Fürsta. Obvezno za videti. Dušanu Črnigoju in njegovi ekipi je prišla voščit zelo številna gorenjska podjetniška falanga, kar dokazuje, da pregovorno Primorci in Gorenjci gremo skupaj. Zmago Geršak, direktor hčerinske družbe v Kranju, Gradbinca Gipa, ki letos praznuje šesto leto ponovnega poslovnega uspeha, je v družbo povabil direktorico Gorenjskega glasa Marijo Volčjak, poslovno druščino pa so sestavili še direktor družbe Marmor Hotavlje Brane Selak, gostitelj Dušan Črnigoj, Aleš Klement, direktor PE Zavarovalnice Triglav v Kranju, v prostem času navdušen vinogradnik z Gorenjske vinske ceste in Ivan Marjek, direktor zasebne družbe IC Dom, ki skoraj z vsemi na sliki sodeluje pri gradnji poslovno-stanovanjskega objekta v Kranju. S Primorjem in Gradbincem pa bodo soustvarili poseg pri prenovi Globusa, ki bo čez slabi dve leti Osrednja knjižnica. Prav tako se intenzivno gradi na protokolarnem Brdu, kjer je direktor Javnega zavoda dr. Iztok Purič. Vidno utrujenega sta nagovorila Marmorjev Brane Selak, ki še vedno gradi v Beogradu in končuje cerkev Sv. Save, ter Škofjeločan Mitja Valič, do nedavnega direktor vladnega direktorata za investicije (prej servis skupnih služb vlade), zdaj pa svetovalec Žige Debeljaka v Mercatorju. Opaziti »najlepša moška« gorenjske zasedbe ni bilo enostavno. To sta bila Ivan Hočevar, direktor Komunale Kranj, nikoli pozabljeni prvi »miličar« Gorenjske in šef občinske uprave v Kranju pod županom, ki sta ga odnesla mavrica rumeno rdeče barve, in Zvone Štefe, direktor zasebnega ETP-ja, ki spoznava, kaj pomeni biti v gradbenem poslu prvi med enakimi. Tudi o tem in še o čem bi lahko kaj rekla arhitekt Franc Nadižar, v Kranju ga poznamo pod blagovno znamko Šanc in vodja državne tehnične pisarne Bovec-Kobarid, Stanislav Beguš. Šanc, ki dobro pozna ex-župana, pravi, dajmo priložnost tudi novemu.

In prvo, uradno, je novo izvoljeni župan Kranja Damijan Perne, vsekakor največje slovensko presenečenje, že izkoristil. Na odprtju razstave Hiše ustvarjalnih dejavnosti, združene družine Puhar, pod domiselno blagovno znamko PuhArt, v galeriji občine, je prepolno dvorano sproščeno nagovoril in se spominjal svojega likovnega ustvarjanja pod vzgojo Zmaga Puharja, akademskega slikarja. In verjetno sta tako družno in ubrano, sedanji in minuli, s svojima boljšima polovicama, Mohor Bogataj z Branko in Damijan Perne s Tanjo, zadnjič aplavdirala pred župansko pisarno. Tudi opazovati jih je bilo zanimivo, če ne celo poučno. Vsekakor pa je novemu županu sukanje po protokolarnem parketu zelo blizu. In ima okus za vino, da o tem, kako se drži »glaž«, niti ne govorim. Družina Puharjev, Zmago, s hčerko Evo, likovno pedagoginjo in sinom Mitjem, fotografom ter s sestro Petro, kulturno navdušenko, tekstopisko, pevko in še kaj, so ob »splavitvi« znamke in podjetja za kreativne kulturne dejavnosti, sestavili sliko pod slikarsko kompozicijo simpatične Eve Puhar. In če bi oče Zmaga in Petre, Franc Puhar – Aci, osvoboditelj Kranja, v poznih šestdesetih letih tudi župan mesta, doživel minuli petek, bi praznovali njegovih 80. Verjetno je bil kljub vsemu z nami. Podobno prijeten del se je nadaljeval še zvečer v Mestni hiši, ko sta navdušila, s čustvenim nagovorom Drago Štefe in z glasbo Tantadruj.

Svojega prvega pol stoletja pa danes praznuje Kranjčan Tomaž Kalan, poslovnež, ki ga od konca osemdesetih let bolje poznajo v Hong Kongu kot pri nas. Gorenjec, ki je naše poslovno okolje zamenjal za Azijo, najprej prek Iskre Commerce, od leta 1991 pa v svoji zasebni družbi. In uspel. Tenis in golf sta stalnici v njegovem življenju. Še Tomažev novozelandski slamnati klobuk iz daljnega leta 1986, ko je začenjal z golfom, bi znal povedat kako »štorijo«. Abrahamu Tomažu Kalanu gre danes privoščiti dobre zabave ter precej prave kondicije, odličnega golfskega in poslovnega hendikepa. Vsem ostalim strelcem prav tako.