Mama in sestra v eni osebi

Spomnim se, bilo je že pred več leti, ko sem prvič pisala zgodbo, povezano z incestom. Zelo me je prizadela. Pa ne le zaradi težkega življenja ženske, ki mi jo je povedala, bolj zaradi brutalnega zanikanja bližnjih, ki ga je bila deležna.

Bruna je resnico o pravi materi in o očetu, ki jo je zaplodil, izvedela šele malo po šestdesetem letu. Po mamini smrti so se otroci zbrali, da bi izvedeli, kako se bo delilo premoženje.

»Od enajstih otrok nas je bilo živih še osem. Nekako smo se nadejali, da bo vsak od nas dobil kakšno parcelo, saj je bila kmetija, ki jo je mama vodila s trdo roko vse do smrti, velika in bogata, vsaj kar se gozda tiče. Še danes nas vidim: sedeli smo okoli mize v brunarici, ki jo je postavil pokojni oče. Bili smo dobre volje, saj nas je po dolgih letih obiskala sestra Mira, ki je živela v Švici. Kmalu po kosilu se nam je pridružil še mamin odvetnik. Bil je maminih let, že precej betežen in tudi malo gluh. Vsakemu od nas je izročil ovojnico, v kateri je bila mamina oporoka. Ko sem jo odprla, sem v njej zagledala prazen list papirja. Nič drugega. Bila sem presenečena. Se kdo norčuje iz mene? Z možem sva se spogledala, papir sem izročila še njemu in tudi on je bil brez besed. Ko sem se ozrla po omizju, sem hitro opazila, da tudi sestri Bojani ni bilo všeč tisto, kar je imela v rokah. Vsi ostali so veselih obrazov razlagali, kaj jim bo pripadalo. Nenadoma je planila Bojana pokonci, zagrabila prazno pivsko steklenico in jo vrgla proti meni.

'Ti si kriva, prekleta, stokrat prekleta!' je zavpila.

'Uničila si mi življenje! O, zakaj, te nisem fentala, ko je bil še čas!?' je norela in se tolkla s pestmi po glavi.

V prostoru je nastala grobna tišina. Starejši brat, ki je sedel poleg mene, mi je rekel: 'Ja, kaj si ji pa naredila hudega?' Zabolelo me je pri srcu. Do tistega trenutka se mi je zdelo, da sem se z vsemi lepo razumela. Radi smo se imeli. Celo to! Nekaterim nečakom sem bila botra, tudi po tej plati smo bili povezani med seboj.

Moj mož je poskušal Bojano pomiriti, a ga je grobo odrinila od sebe z besedami, da se mu še sanja ne, kakšno zlo ima za ženo.

'Dovolj imam tega skrivanja, dovolj krivic, dovolj gorja!' je vrelo iz Bojane. Med solzami, zmerjanjem, preklinjanjem in grožnjami je začela pripovedovati, kaj se ji je zgodilo pri 14 letih, ko sta jo k sebi zvabljala ded in njegov brat. Babica je kljub letom menda imela velik strah pred še eno nosečnostjo, zato je gledala stran, četudi je vedela, kaj se dogaja v kamri. Vedela je tudi mama, a se je deda – svojega očeta – na smrt bala, zato ni nič ukrenila, ko ji je posiljeval hčerko. Ko je bila Bojana noseča, so njeno stanje zatajili. Z izgovorom, da se je nalezla koz, so jo zaprli v prostor nad kaščo, hrano pa sta ji prinašali mama in babica. Bratje, ki so vedeli, da je nekaj hudo narobe, so molčali. Nihče jim ni grozil, a jim je bilo jasno, da se o stvareh, ki so se dogajale, ne sme govoriti. Ko je Bojana rodila, je malo manjkalo, pa bi otroka, torej mene, zadušila. Mama je pod obleko nehala nositi blazino, vsi na vasi so izvedeli, da sem prijokala na svet. Bojanina mama je postala moja uradna mama, Bojana pa se mi ni smela niti približati.

Če po pravici povem, tega, da je bilo z mojim rojstvom nekaj hudo narobe, v mladosti nisem občutila. Mama je bila do mene sicer zelo stroga, rada me je kaznovala, nikoli me ni objela ali mi rekla lepe besede. A takšna je bila tudi do drugih. Spominjam pa se, da Bojane ni marala. Zdi se mi, da jo je celo sovražila. A ker tem čustvom ni nihče posvečal nobene pozornosti, sem jih tudi jaz sprejela takšna, kot so bila.

Tisti dan, ko smo dobili v roke mamino oporoko, sem tudi izvedela, da se spolno nasilje s strani deda tudi po mojem rojstvu ni nehalo. Na srečo je pri dobrih 14 Bojana zbežala od doma, spoznala svojega prvega moža, ki je bil rudar v Trbovljah, in se poročila z njim. Zakon ni trajal dolgo, saj je Bojana sovražila moške, še bolj pa spolnost. Imela je še nekaj ponesrečenih zvez, koliko, ne vem, ker se, razen ob rojstnih dnevih, ko nas je mama povabila na kosilo, nismo družile.

Bojana me je v srcu sovražila, saj je v meni videla zlo, zaradi katerega je bila nesrečna.

Mami pa niso pomagali niti spoved niti ganljiv govor ob njenem grobu niti v srce segajoča pridiga pri maši. Vse življenje je živela s sovraštvom do Bojane, in kot se je izkazalo, tudi do mene. In tako je tudi umrla.

Rada bi videla, da bi Bojana odgovarjala na moje telefonske klice, pa noče. Med nama je le dobrih 14 let razlike, lahko bi se o marsičem pogovorili. Bojim se, da bo tudi ona umrla z nepotrebnim sovraštvom v srcu.

O življenju v družini, v kateri sem odraščala in za katero sem mislila, da je čisto običajna, danes veliko razmišljam. Z možem imava tri otroke in enajst vnukov. Naši odnosi so lepi, lahko rečem, da se imamo radi.

Vseeno bi o tem, kar se je dogajalo v preteklosti, rada izvedela kaj več. Zakaj je ded izrabljal prav Bojano in zakaj ne tudi Mire, ki je še danes zelo prikupna ženska, kot deklica pa je bila, vsaj zame, zelo lepa? Kakšna pošast je bila babica, da je lahko mirno žrtvovala vnukinjo, da je imela sama mir pred dedom? Zakaj mama ni zaščitila Bojane? Poskušala sem izvleči kakšno podrobnost iz bratov, a oni trdijo, da se jim ni niti sanjalo, da bi bilo v družini kaj narobe. Verjamem jim, saj jih je resnica, ki jo je iz sebe izbruhala Bojana, zelo potrla.

Spomnim se, da me oče ni nikoli poklical po imenu. Babica me ni nikoli obdarila za rojstni dan. Ded je umrl, ko sem obiskovala prvi letnik gimnazije. Na stara leta je bil zelo zanemarjen, brez zob, krožna žaga mu je odrezala prste, zato je roko nosil v nekakšni ruti.

Koliko gorja nam povzročijo tisti, ki bi nas morali imeti najraje in nam nuditi največ varnosti!«