Kar bo, pač bo, če bo

Skozi različne zgodbe, ki prihajajo do mene, spoznavam, kako se je življenje v letih, kar jih zapisujem, spremenilo. Spremenil se je tudi odnos do vrednot. Tistemu, kar je bilo še pred dvajsetimi, tridesetimi leti sveto, se danes zlahka izognemo.

Če sem na začetku zbiranja teh samoizpovednih zgodb pisala o težkem in neizprosnem boju za preživetje in o tem, kako so se morali sogovorniki marsičemu odpovedovati, če so želeli v življenju uspeti, zagotoviti boljši jutri svojim otrokom, je podobnih pripovedi danes komaj kaj. Čeprav ni več pomanjkanja, ki je zaznamovalo generacije dedov in babic, pa so se pojavile drugačne težave, ki tistim, s katerimi se pogovarjam, prav tako povzročajo sive lase in čire na želodcu.

Danes bi vam rada povedala Žanovo zgodbo. Iz vsake, tudi iz njegove, se lahko česa naučimo. Lahko tudi med vrsticami.

Žan, ki je danes star 45 let, o sebi pripoveduje zelo flegmatično. Blizu so mu besede: če bo, bo, če pa ne bo, je pa tudi vseeno.

»Pri 25 letih sem se na željo dekleta in domačih poročil, a v zakonu nisem dolgo zdržal. Z očetom sva preuredila podstrešje, nastalo je lepo stanovanje, a kaj, ko se v njem nisem dobro počutil. Vsakič ko sva se z ženo sprla, sem se zatekel v svojo nekdanjo sobico, kjer sem lahko v miru odspal noč, ne da bi mi kdorkoli 'najedal'. Pa žena ni bila napačna: lepa, prijazna, dobro je skrbela za sina. Krivda za nesporazume je tičala v meni. Preprosto se mi ni dalo ukvarjati z njo. Ko sem bil samski, mi je zadoščalo, da mi je mama kuhala in prala. V vse drugo se ni vtikala. Lahko sem prihajal in odhajal, nikoli niso padale pripombe. Žena me je nenehno spodbujala, naj dokončam študij na FOV v Kranju, a bolj ko je silila vame, bolj je v meni rasel odpor. Ko sem prišel domov in si nisem želel drugega kot pet minut pred televizijo, mi je že porinila v naročje sina, češ tu ga imaš, jaz grem po opravkih. Kadar žena ni nergala, je mati. Nezadovoljstvo, ki se je kopičilo v meni, je iz dneva v dan raslo. Potem je beseda dala besedo in prijatelj, ki je bil prijatelj tudi z nekim lastnikom nočnega bara, mi je predlagal dober biznis. V Avstrijo bi šel po tri Ukrajinke in jih pripeljal v Slovenijo. Po pravici povem, da mi je bilo za plačilo, četudi je bilo dobro, toliko kot za lanski sneg. Ponudbo sem sprejel samo zato, da sem se umaknil od doma. Bolj kot sama vožnja v Avstrijo mi je ostal v spominu kombi. Bilje čisto nov, zelo dobro opremljen, imel je tudi navigacijo, ki je bila takrat veliko čudo tehnike, za današnje pojme pa bi bila predpotopna. Biznis je bil čisto legalen, tako da se mi ni bilo treba nič bati. Punce so me pričakale v hotelu, bile so luštne, prijetne, a profesionalke. Name so gledale kot na smet, ki je brez denarja, torej – zanje ničvreden. Tik pred odhodom pa me je ena od njih prosila, če se nam lahko pridruži njena sestra, ki sicer ni plesalka, a si vseeno zelo želi priti v Slovenijo. Bil sem v dilemi: kaj, če jo odkrijejo policisti pri kontroli prometa, morda celo na meji, teoretično je bilo možno tudi to, da mi jo hočejo podtakniti, da bi padel v zasedo. A sem nazadnje privolil, pa ne vem, zakaj. Po svoje mi je bila punca všeč, ker ni imela pobarvanih las in na kilograme šminke in pudra na obrazu. Vso vožnjo me je bilo strah, da me bodo ustavili, a se to ni zgodilo. Ko smo prispeli v Tržič, mi je ilegalka ponujala denar, ki sem ga zavrnil. Dejal sem ji, naj si raje poišče kakšno sobo ter si uredi papirje. Kakšno leto ali celo več je nisem videl, pravzaprav sem že pozabil nanjo. Nekoč pa me je poiskala v službi; kako je izvedela, kje delam, mi ni bilo jasno. Povabila me je na kavo, začela sva se družiti in kmalu sva tudi spala skupaj. Kakšen mesec sem še sedel na dveh stolih, potem pa sem se odselil od doma. In to brez slabe vesti. Starši in žena – res so mi šli na živce! Sem imel Ukrajinko rad? Nisem. Služila mi je le za izgovor, da sem se umaknil v svobodo. Skupaj sva bila dobrih sedem mesecev, potem pa je izginila približno tako, kot je prišla v moje življenje. Čez noč je ni bilo več. Želel sem poiskati njeno sestro, da bi mi povedala, kje je, a tudi nje ni bilo več v Sloveniji. Menda se je s kolegicami začasno preselila v Dubrovnik. Zelo kmalu sem v stanovanje, ki sem ga najel, pripeljal drugo žensko, nato tretjo, četrto … Nobena ni ostala dolgo. Odšle so, ker so mi zamerile pomanjkanje interesa zanje.

Minevala so leta, ko na starše, ženo in sina nisem niti pomislil. Imel sem svobodo, dovolj priložnosti za seks brez obveznosti, tudi denarja mi ni manjkalo. Prijateljev, ki so imeli prijatelje, ki so potrebovali posebne usluge, mi prav tako ni manjkalo.

Potem me je obiskal bratranec. Povedal mi je, da je oče lansko leto umrl, da se mama bori s številnimi boleznimi, da je postala tudi sladkorni bolnik. 'Tvoja dolžnost je, da poskrbiš zanjo', je še dodal. 'Tudi prav,' sem si rekel. 'Grem pa domov.' Čisto vseeno mi je bilo.

Vseeno me je malo stisnilo pri srcu, ko sem videl mamo. Ni bila v dobri koži.

Mislil sem, da bova dobro orala, a se je ves čas zapletalo. Najprej me je prisilila, da sem začel nositi nekatera očetova oblačila, ker se ji jih je zdelo škoda vreči stran. Nenehno je bdela nad menoj, kot bi se bala, da ji bom spet pobegnil. Ob redni prehrani sem se precej poredil, kar me je zelo motilo. Ko sem prišel iz službe, me je že čakala. Ves čas je nekaj govorila, jaz sem pa kimal, ne da bi jo poslušal. Po vseh stenah so visele sinove fotografije. Star je bil že okoli 18 let. Čisto nič mi ni bil podoben. Bil je v prvem letniku elektrotehnike, mama mi je rekla, da me želi srečati. Ni mi bilo prav, a sem mu vseeno stisnil roko in ga objel. No, ni napačen fant, priznam. Pred seboj ima cilj, ki ga jaz nisem nikoli imel. Zmeraj sem se ravnal po motu: kar bo, pa bo. Žena, četudi še nisva ločena, živi z drugim. V najboljših letih se vračam na začetek: k mami in k sinu. Zanima me, koliko časa bom zdržal ...«

(Konec)

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Zanimivosti / torek, 17. oktober 2023 / 11:07

Za otroke z levjimi srci

Minulo soboto je v Biotehniškem centru Naklo potekal dobrodelni koncert društva Hospic, društva, ki svojo pozornost posveča umirajočim ter žalujočim. Sredstva bodo namenili Rdečemu križu in taboru Lev...

Objavljeno na isti dan


Kranj / sreda, 17. oktober 2007 / 07:00

Kranjčani Gorenjcem

Kranj - V organizaciji kranjske občine in Območnega združenja Rdečega križa Kranj je bil v ponedeljek v Kinu Center dobrodelni koncert Kranjčani Gorenjcem. Prireditev je vodila S...

Prosti čas / sreda, 17. oktober 2007 / 07:00

Maratonski možje

Razprodani koncerti so pri nas vse prej kot pravilo. Zaenkrat je edina domača skupina Siddharta tista izjema za podvige, ki se zvečine zdijo nemogoči.

Prosti čas / sreda, 17. oktober 2007 / 07:00

Razpis za Emo 2008

RTV Slovenija je na spletnih straneh www.rtvslo.si/razpisi in www.rtvslo.si/ema ter n...

Prosti čas / sreda, 17. oktober 2007 / 07:00

Nagelj nikoli ne ovene

Ansambel Nagelj letos praznuje dvajsetletnico glasbenega delovanja in nastopanja. V tem času je ansambel posnel okrog sto skladb, devet kaset in osem zgoščenk - tri zlate in eno srebrno, ter si p...

Zanimivosti / sreda, 17. oktober 2007 / 07:00

Akcija Drobtinica je uspela

V humanitarni akciji Območnega združenja Rdeči križ Kranj so zbrali prek dva tisoč evrov. Šest otrok iz socialno šibkih družin bo imelo osem mesecev plačano šolsko kosilo.