Drugačen pristop

Drugačen pristop za reševanje kroničnih bolečin. Po tem, ko smo obiskali vse specialiste in ko kronične bolečnine ne izginejo, nam praktično ostaneta le dve možnosti. Ali se sprijaznimo (kot nas nekateri prepričujejo) ali pa poiščemo dodatno znanje, ki nam bo pomagalo omiliti oziroma odpraviti kronične bolečine. Ob prvi možnosti se običajno lotevamo simptomatskega zdravljenja, ob drugi možnosti pa vzročnega. Odpravljanje vzrokov (in spreminjanje sebe) je vedno dolgotrajno, potrebnega je veliko truda, rezultati pa prihajajo počasi.

Če želimo pristopiti k vzročnemu zdravljenju kroničnih bolečin, moramo pogledati na človeka kot na celoto. Celoto telesa, psihe in duha. Moramo se lotiti psihosomatskega zdravljenja. To pomeni, da moramo povezati telo in psiho. Mnogi strokovnjaki težko priznajo, da ima psiha ogromen vpliv na telo, tudi na kronične bolečine. Človek preprosto ni samo telo. In do svojega telesa se ne smemo obnašati, kot da je le kemični stroj. V telesu živi tudi psiha. Razni strokovnjaki skoraj sramežljivo priznavajo, da ima stres vpliv na mnogo bolezni.

Vendar, kaj je to stres? Od kod prihaja, kje se je ustvaril, zakaj ima tako skrivnostno življenje v nas, kako mu lahko odvzamemo rušilno moč, kaj naj naredimo z njim, da nam ne bo povzročal kroničnih bolezni? Lahko zapišemo, da je stres nekaj v nas. Nekaj, česar ne maramo in česar se želimo znebiti. Še najlažje bomo razumeli, če zapišemo, da imamo poleg fizičnega telesa v sebi tudi psihično telo. Zato se moramo pri zdravljenju kroničnih bolezni (bolečin v telesu) lotiti zdravljenja psihičnega telesa v sebi. Kaj je to? To je naš notranji svet, ki ima drugačno logiko kot mišice, kite, sklepi, koža, kosti. Stres je trpljenje našega psihičnega telesa. To trpljenje pa je nato povezano s trpljenjem fizičnega telesa (s kroničnimi bolečninami). V tem našem notranjem svetu (v našem psihičnem telesu) so posledice vseh naših življenjskih dogodkov. Posledice dogodkov, izkušenj pa so vedno čustva. Ja, čustva so zadnja faza naših izkušenj. In se ustvarijo avtomatsko. Tako se naše psihično telo vse življenje polni s čustvi.

Vsi poznamo prijetna in neprijetna čustva. Mnoga so celo boleča. Naštejmo nekaj prijetnih: veselje, radost, mirnost, sprejetost, ljubljenost, moč, ponos … – ta imamo radi. Poznamo pa tudi neprijetna čustva: razočaranje, ponižanje, zavrženost, potrtost, strah, jeza, nemoč, krivda, tesnobnost, bes, obup … Teh pa ne maramo. Veliko bi dali, da bi se jih znebili. Vendar to pomeni, da bi se radi znebili dela samih sebe. In ti deli želijo, da so slišani in ozdravljeni. Ti razboleli in neslišani deli mene rečejo: »Če me nočeš slišati, se ti bomo javljali preko kroničnih bolečin. Ti izbiraš.«