Mir in ljubezen pri devetdesetih

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 15. avgust 2014 / 10:10

Življenje ni veselica, 4. del

»Prvič se je poročila pri do­brih osemnajstih letih. Še danes jo vidim pred seboj. Nekega večera je vdrla v hišo, ko sem ravno mesila kruh za neko ohcet. Z njo je bil fant, malo okajen, a ne preveč, da ne bi mogel stati na lastnih nogah. Predstavila mi ga je kot moža, ki ga »neizmerno ljubi«. Skoraj me je kap. Kakšen mož vendar?! Pa je bil res, nič se ni dalo spremeniti. Naša hiša se je spremenila v veselico, saj so jo napolnili njegovi prav tako veseljaški in brezdelni prijatelji.«

Silvani ni bilo lahko. Lucijo je po eni strani zelo razvajala, zaradi spomina na Francija se ji je bala karkoli reči, dekle pa je njeno stisko temeljito izkoriščalo. Če je le mogla, je mamo žalila, poniževala ter zmerjala z neprimernimi izrazi. Noben pogovor, kaj šele lepa beseda, niso pomagali. Prepad med materjo in hčerjo se je vedno bolj večal.

»V tisti zmedi, ko nisem vedela, kje se me glava drži, je še zanosila. Bog se usmili, sem si rekla, kako bo otrok imel otroka. Pa ne le to, z možem ali kar je že bil sta se ga pogosto nalezla, z različnih veseljačenj pa so ju prijatelji morali pripeljati z avtomobilom, ker nista bila sposobna, da bi uporab­ljala lastne noge. Od skrbi in žalosti sem do neprepoznavnosti shujšala. Na srečo je hči postala zelo okorna, imela je težave s krvnim tlakom in diabetesom, zato se je malo umirila in ostajala doma, medtem ko je njega gnalo na vse možne veselice blizu in daleč. Ker ni mogla iti z njim, sta se začela vedno bolj prepirati, nazadnje jo je celo udaril. Ko sem pri­šla bliže, da bi hčerko zaščitila, je začel groziti tudi meni. Že s sedmimi meseci nosečnosti je morala v bolnišnico, na opazovanje, tudi on se je pobral neznano kam, v ogromni hiši pa sem ostala sama. Šele tedaj, ko sem se malo umirila, sem se lahko prepustila žalovanju za pokojnim možem. Nikogar nisem imela, na katerega bi se lahko oprla, tudi oba nečaka sta živela drugod in ni bilo spodobno, da bi ju obremenjevala z lastnimi težavami. Kakšen večer, ko sem se na smrt utrujena vrnila iz službe, sem sedela na klopi pred hišo, se zastrmela v fresko, ki je še zmeraj kraljevala na oboku kozolca, ter razmišljala o starih časih, ko je naša družina še nekaj veljala. Kako ponosen rod smo bili! Naša usoda bi bila čisto drugačna, če nam povojna oblast ne bi storila krivice. Žal se je zgodilo, kar se je, preteklosti se ni dalo spreminjati. Srčna kultura, ki sem jo podedovala od prednikov, mi je pomagala, da sem se znova postavila na noge,« pripoveduje Silvana.

Ob sobotah in nedeljah je sedla na avtobus in se odpeljala na obisk k hčerki. Bilo ji je hudo zanjo, saj je njen partner izginil in se ji sploh ni oglasil, odkar je ležala v bolnišnici.

»Nekoč, ravno sva se malo bolj po človeško pogovarjali, ji odteče voda, dobila je popadke, odpeljali so jo v porodno sobo, sredi noči pa je potem rodila mojega dragega vnuka Aleša. Neizmerno sem ga bila vesela, četudi je imel malo bolj nenavadno ime. Zelo je bil podoben pokojnemu možu, in ko sem ga ponoči, ker je imel krče, ure in ure pestovala, sem ga nežno stiskala k sebi. Hčerka je vso skrb za otroka prelagala na moja ramena, sama pa je odhajala v mesto z izgovorom, da išče službo. V resnici pa je iskala svojega moža, ki si je v tem času že našel drugo. Niti otroka ni prišel pogledat, potem veste, koliko mu je bilo mar za družino. Lucija je kmalu spoznala drugega, pa tretjega, četrtega … Ko je bil Aleš star štiri leta, se je izučila za bolničarko in odšla s trebuhom za kruhom v Nemčijo. Niti posloviti se ni prišla, tega še danes ne razumem! Z otrokom sem se ukvarjala po svojih najboljših močeh, a ker je bil zelo bister fant, to ni bilo težko. Zelo rad je poslušal zgodbe o zgodovini naše rodbine, pozneje, ko je že malo odrasel, je začel zbirati različne dokumente, jih urejati. Dejal je, da bo napisal celo knjigo!

Aleš je praznoval šestnajsti rojstni dan. Končal je prvi letnik gimnazije, domov pa je prinesel odlično spričevalo. Spekla sem piščanca, ki ga je imel zelo rad, naredila pa sem mu tudi torto. Za peko slaščic sem imela zelo dobro roko. Nenadoma zaslišiva avto, ki se ustavi na dvorišču in prej, preden stopim pogledat, kdo je, se na vratih prikaže neznana ženska. Nataknem si očala, ljubi bog, se mi izvije iz prsi, saj to si ti, Lucija! Nisem mogla verjeti lastnim očem! Od nje sem dobila komaj kdaj kakšno voščilo za božič, drugega pa nič. Tudi Alešu je bilo nerodno, ko se je iz oči v oči srečal z mamo. Ni je poznal, nobene njene fotografije ni imel. Vseeno ji je nerodno podal roko, enako tudi njenemu partnerju Ludviku. Po rodu je bil Nemec, a je imel češke korenine, tako da smo se za silo razumeli. Ko je prvi šok minil, smo se usedli za mizo in se pogovarjali po­zno v noč. Ravno tak občutek sem imela, kot bi Lucija vstala od mrtvih. Povedala je, da v zakonu nimata otrok, da pa ima Ludvik dve hčerki, ki ju včasih, med počitnicami, obiščeta. Zabolelo me je srce, ko ni niti z besedico namignila, da bi jo kdaj obiskal tudi Aleš. Ko sem jo vprašala, kako je preživela minula leta, kar se nismo videli, je zamahnila z roko, češ ne bi rada govorila o tem. Aleš je nepremično sedel na kavču, gledal v tla, le sem in tja je s pogledom oplazil žensko, ki je bila njegova mama. Vseeno sem bila radovedna, zakaj se je oglasila, pa reče, da zato, ker je Ludvik daroval kostni mozeg za neko dekle, pa jo gresta sedaj, ko je okrevala, obiskat. Na srečo je bil gospod tako prijazen, da je privolil, da vzameta s seboj tudi Aleša. Hči je ostala na obisku še nekaj dni, a več kot toliko se nisva zbližali. Opazila sem, da je še zmeraj polna hrepenenja, da nima obstanka na enem mestu, da bi kar bežala, če bi lahko. Ponosno sem ji razkazala Aleševe medalje, ki jih je dobil kot najboljši športnik na šoli. V njegovi sobi je visela tudi fotografija, s katere se je smejal skupaj s predsednikom države na nekem sprejemu za odličnjake. A Lucija je le kimala, kot bi se pogovarjali o tujcu. Kakšna mati pa si, ji poočitam, a skomigne z rameni, da ne more ljubiti otroka človeka, ki jo je pustil na cedilu in prizadel …«

Vseeno je čas zabrisal marsikatero zamero, počasi sta se Aleš in Lucija zbližala. Vsaj v toliko, da sta si pisala in pozneje, ko so prišli računalniki, sta si tudi dopisovala po e-pošti.

Silvana je v življenju doživela veliko hudega. Danes, pri devetdesetih, je še zmeraj čila in zdrava, zelo razumna in odločna ženska. Pred časom so jo naučili rokovati z računalnikom, znanje je nemudoma osvojila. Pred nekaj leti je izgubila hčer, ki je umrla zaradi enake diagnoze kot oče. Eden od pra­vnukov študira medicino, ker želi »paziti« na družino.

»Saj bi lahko povedala še marsikaj, a so stvari, ki morajo ostati v srcu in oditi z menoj v grob,« je dodala na koncu, preden me je prosila za e-naslov, da mi bo lahko še kdaj kdaj pisala.

(Konec)