Kapica, rdeča in črna

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 15. avgust 2014 / 10:28

Rdečo kapico poznamo vsi. Zadnje čase pa se največ govori o »socialni kapici«! Vendar se zdi, de večina sploh ne ve, za kaj gre. Ko zanjo prvič slišimo, pomislimo morda, da gre za ukrep socialne politike. A je v resnici ravno nasprotno. Gre za ukrep politike v prid kapitala oziroma tistih, ki zaslužijo največ. Zato so mnogi že predlagali, naj se za to reč raje uporablja naziv »bogataška kapica«. Glede na dejstvo, da pri nas ta ukrep najbolj zagovarja Nova Slovenija, bi ji lahko rekli tudi črna kapica. Nikakor pa ne rdeča (z malo začetnico), saj so najbolj proti njej ravno »ta rdeči«.

Za kaj torej gre? »Socialna kapica pomeni omejitev obračunavanja prispevkov za socialno varnost (pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, zaposlovanje in starševsko varstvo) za prejemke oz. plače, ki so nad določeno višino. Po sedaj veljavni zakonodaji plačujemo vsi zaposleni enak procent socialnih prispevkov od svojih bruto plač, socialna kapica bi pa omejila oz. znižala prispevke tistim, ki imajo višje plače. Vsi ti bi z uvedbo socialne kapice posledično prejeli višje neto plače od sedanjih.« Takšno razlago najdemo na spletni strani ZSSS (Zveze svobodnih sindikatov Slovenije) in se mi zdi zelo stvarna. Če bi vso reč poenostavili in še malo ideologizirali, pa lahko rečemo, da gre za politični ukrep, s katerim se uvede nižja obdavčitev tistih z najvišjimi plačami. Zaslužki le-teh bi bili tako še višji. In za kaj bi bilo to dobro – razen za njihove žepe? Predlagatelji socialne kapice trdijo, da bi ti zaslužkarji te viške investirali nazaj v proizvodnjo, kar bi prineslo nova delovna mesta in podobno. To je seveda le domneva. Mogoče bi se res našlo tudi nekaj takšnih zavzetih podjetnikov. Za večino bogatih pa je itak znano in očitno, da viške svojega denarja »investirajo« v nepremičnine, vrednostne papirje, zlato, drage avtomobile in v trošenje raznovrstnega luksuznega blaga in storitev. Komu od njih je sploh mar za delavce in nova delovna mesta! Za ta mora poskrbeti država z ustreznimi ukrepi davčne in socialne politike. Temeljno načelo socialne države je, da naj tisti, ki zaslužijo (pre)več, plačajo tudi več davkov, tako nabrani denar pa naj se uporabi v prid tistih, ki zaslužijo (pre)malo ali nič. Za subvencije tistim denimo, ki uvajajo nova delovna mesta. Ali pa tistim podjetnikom pri nas, ki bi se lotili predelave ogromnih količin lesa, ki se kopičijo v naših gozdovih, še zlasti po zadnjem žledu. In s spodbujanjem velikih javnih del, kakršna so bila v prejšnjih letih povezana z gradnjo avtocest, v prihodnje pa bi lahko spodbujali energetsko prenovo hiš in stanovanj in druge ukrepe v prid trajnostnemu razvoju »nove« Slovenije …

Volk, ki nastopa v Rdeči kapici, je izrazit požeruh, žre tudi starke in nedolžne deklice. Je izrazit primerek brutalnega kapitalista, kakršne smo v večini evropskih socialnih držav že zdavnaj onemogočili. Njihovo žretje pa lahko opazujemo v državah tretjega sveta, tudi v največji od njih, ki ji še vedno vladajo komunisti. Pri nas bi radi nekateri očitno spet dopustili takšne volkove, paradoks pa je v tem, da takšne ukrepe najbolj zagovarja stranka, ki se sklicuje tudi na žlahtno tradicijo krščanskega socializma, na Kreka in Gosarja. Kaj če bi namesto bogataške kapice in obžalovanja polomije mariborske nadškofije raje spodbujali nove poskuse zadružništva med Slovenci. Če ne vedo, v katero smer bi se obrnili, pa naj za nasvet vprašajo papeža Frančiška. Bog ve, ali je tudi on zagovornik socialne kapice?