Okusi Škofjeloškega (4)

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Razvedrilo / sreda, 9. februar 2022 / 22:03

Za rep smo Okuse Škofjeloškega lovili še v Penzionu in gostišču Lajnar na Soriški planini, in sicer v času kosila. Bil je petek, zato lačnih ust v njihovi jedilnici ni manjkalo. Smučarji, deskarji, družine z otroki, gostje penziona. Prijazno strežno osebje, šef kuhinje pa sliši na ime Luka Čufar.

Pozdrav iz kuhinje je presenetil: počasi pečena rebra s fermentiranim koromačem, paradižnikovo majonezo in še kakšnim okusnim dodatkom. Brbončice so »zapele« in bile v pričakovanju naslednjih jedi. Za predjed so postregli goveji konsome s konjakom in poširanim prepeličjim jajcem. Glavno jed so sestavljali svinjski medaljoni, pečeni na kuhanem bohinjskem maslu, pire gomoljnic, karamelizirana jabolka in riban hren. Dodali so še njoke rdeče pese, tako da je bil krožnik kar bogat. Za sladico pa je na mizo prispel zajeten kos borovničevega (skutnega) zavitka, s simpatično in okusno okrasitvijo, ki bi lahko bila že sama po sebi sladica: sadje, drobljenec, meta … Ker je po svinjskih medaljonih prijalo nekaj kislo-sladkega, osvežilnega, smo »okrasitev« tako rekoč polizali s krožnikov.

Manj je več, smo omenili kuharskemu mojstru, a ni bil prvi, ki nam je odkrito povedal, da so se odločili za malce večje porcije, ker se hitro najde kakšen gost, ki reče, da je na krožniku premalo. V bistvu ga razumemo, ker vsi, ki so v času našega obiska v Lajnarju kosili, so si privoščili konkreten obrok, saj so bili praktično vse dopoldne v gibanju – gre le za lokacijo, ki slovi ravno po rekreativnih dogodivščinah in s tem privablja ljudi. Sploh pozimi, ko zapade sneg.

Ko smo se iz Zgornje Sorice odpeljali nazaj proti Bohinjski Bistrici, v dolino, smo bili dovolj zgodnji, da se sonce še ni poslovilo in ob razgledih, ki jih sicer na trenutke ozka cesta nudi, smo nehali razmišljati o okusih, temveč uživali ob pogledu na naravo in s snegom prekrite vrhove bližnjih gora. Vendar nas je iz zasanjanosti kaj kmalu zbudilo hupanje enega od voznikov, ki se je s smučanja vračal v dolino. Človek za volanom v tistem trenutku ni bil videti kot nekdo, ki bi razumel in bil pripravljen deliti naše navdušenje. Nestrpno je mahal z rokami in kazal na uro. Treba je bilo dati v višjo prestavo in se posloviti od s soncem obsijanih gorskih lepotic.

(Konec)