Borijo se za upanje, podprimo jih

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Gorenjska / / 15:40

Upanje je tema, ki je v teh časih v vsakdanjem življenju prisotna bolj kot kdajkoli. »Doživljanje tega sedanjega trenutka je primerljivo tudi z družinami, kjer se dogaja dolgotrajno nasilje in v njih vladajo negotovost, zmeda, brezup.«

Kranj – Na Centru za socialno delo (CSD) Gorenjska so leta 2020 obravnavali 151 družin zaradi nasilja v družini, kjer so žrtve odrasle osebe, ob tem je bilo prisotnih dvesto otrok, ki jih prav tako štejejo za žrtve nasilja, čeprav mu neposredno niso izpostavljeni. »Število je bilo v primerjavi z letom poprej bistveno nižje, kar pripisujemo tudi pojavu epidemije, saj je možno, da iz teh razlogov nasilje ostaja skrito za štirimi stenami (lani so bili otroci veliko odsotni iz šol in vrtcev, na prepoznavanje težav je prav gotovo vplivala tudi odsotnost žensk z delovnih mest …). Razmišljam tudi o tem, da osebe, ki bi sicer poiskale pomoč, nimajo pravih informacij o delovanju centrov za socialno delo in nevladnih organizacij, ki v času epidemije delujejo nemoteno; in lahko tudi, da so ukrepi, povezani z virusom, in odločevalci kot nek »zunanji sovražnik«, saj se pozornost usmeri v reševanje težav v povezavi z epidemijo, jeza v ljudeh je usmerjena navzven, iz družine,« je povedala Martina Cuznar, koordinatorica za obravnavo nasilja na CSD Gorenjska. Največ obravnav so imeli predlani na območju Kranja, kjer deluje največja enota centra, vendar tudi druge regije niso izvzete, in kot je dodala sogovornica, koordinatorji za preprečevanje nasilja v družini iz cele Slovenije v zadnjem času opažajo porast zahtevnejših in kompleksnejših zadev.

Kaj se dogaja z upanjem v nasilnih družinskih odnosih? »Moj odgovor je usmerjen v to, kaj občutijo ženske z izkušnjo nasilja, ki so ujete, nekatere celo ukleščene v takih situacijah. Tisto, kar sama opažam, je, da so utrujene, izčrpane, potrte, strte, brez navdiha, brez smisla. Osramočene, nestanovitne, stisnjene, neustvarjalne. Strah jih je, da bi preizkusile kaj novega, strah, da bi se uprle. In v tej nikoli končani zgodbi ni prostora za upanje, ampak zaseda glavno mesto prazno upanje, na primer, da se bo partner spremenil, da bodo drugi uredili, da bo njej in njeni družini bolje, da čas celi rane, da sta bili tako ponižani tudi njena mama in babica, pa sta preživeli, čeprav jima je bilo še težje kot njej. Vendar živeti v praznem upanju pomeni ne živeti. Celo pozabiti živeti, živeti brez cilja. Iz pogovorov z njimi je opaziti, da jih je strah, da bi se pokazale kot ranljive ali krhke. Vso svojo moč usmerjajo v to, da ostajajo v odnosu ubogljive in vodljive. To so pričakovanja žensk do sebe, ko brezupno upajo. Včasih se sprašujem, kakšna so pričakovanja slovenske družbe do te ženske. Ali družba s prepričanji vzdržuje to, da ženska nima veliko izbir ali ji ponuja dodatne priložnosti? Žal je še vedno tako, da tudi družba želi, da ženske, ki so brez upanja, ostanejo na take, kot so, da se ne spreminjajo oziroma ne iščejo upanja, ki krepi, potiska in usmerja v to, kako je pomembno znova poskusiti in da se vedno lahko premakne naprej, daje dovoljenje za ranljivost in krhkost.«

Obstaja – in ga obravnavajo – tudi nasilje nad moškimi, vendar pa je obravnavanih primerov nasilja nad ženskami mnogo več. Martina Cuznar je poudarila, da imamo kot družba že danes možnost, da »podpremo ženske z izkušnjo nasilja, ki se borijo za upanje.« Kot pomembno informacijo je dodala, da policisti lahko na kraju intervencije izrečejo ukrep prepovedi približevanja osebi, ki je nasilnega vedenja. »To pomeni, da se mora za določen čas umakniti od doma in v tem času ne sme vzpostavljati kakršnih koli stikov z žrtvami nasilja. Po izrečenem ukrepu strokovni delavci CSD takoj vzpostavimo stik z vsemi vpletenimi z namenom ponujanja pomoči.«