Presenečenje (2)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 28. oktober 2013 / 19:07

»Nekega lepega dne si je stric Gustl kupil moped. Dejal je, da ne gre drugače, ker ga bolijo noge. A je veselje ob novi pridobitvi trajalo le kratek čas. Na poledeneli cesti ga je zaneslo v bližnje drevo in ker takrat čelade niso bile obvezne, je bil na mestu mrtev. Teta Malči pa je v ogromni hiši čez noč ostala sama …«

To so bili časi, ko so mrliči ležali na parah kar doma. Ker je prišla Gustlnova smrt nepričakovano, so bili vsi precej zmedeni, le Malči je ohranila trezno glavo. Poskrbela je za vse, celo šiviljo je najela, da je njej in sestram domala čez noč sešila žalne obleke. V cerkvi si je izposodila umetne rože, nekaj ciklam, ki so krasile okenske police, pa so imeli kar doma.

»Njeni bratje in sestre so doto že dobili in tako je Malči čez noč – povsem nepričakovano – postala gospodarica kmetije. V bistvu se ni kaj dosti spremenilo, saj je bila pri težjih delih še zmeraj odvisna od svojih sorodnikov. Trmasto se je držala tradicije. To se je videlo že pri malici, ki je bila še zmeraj enaka kot v času, ko so živeli njeni starši: starejši so pili krhljevo vodo, v katero je kanila nekaj vina, zraven kruha pa jim je postregla domačo salamo, slanino, čebulo ali zaseko. Za otroke pa je zadoščalo, da so si na kruh namazali mast in jo potresli s sladkorjem. Ob spravljanju sena, žetvi ali jeseni, ko sta se ribala repa in zelje, je napekla flancate, potico in špehovko. Bila je trmasta in je vztrajala, da jo je treba ubogati, četudi kdaj ni imela prav. Pa svoje zmote ni nikoli priznala,« se spominja Izidor.

Nekoč je bila povsem slučajno priča nekemu prepiru med dvema sosedoma. Ko so jo povabili na sodišče, da bi potrdila, kaj od zmerjanja, ki ga je slišala, je bilo resnično in kaj ne, je mirno počakala, da je sodnik prebral zapisnik. Potem pa, ko ji je dal besedo, je brez kančka sramu naštela vse zmerljivke, od psice, kurbe do krave zgonjene. Kasneje so pripovedovali, da so se ob njenih besedah vsi, ki so bili v sodni dvorani, pošteno muzali, sodnik pa je pošteno zardeval.

»Z leti je postajala vedno bolj zagrenjena, vase zaprta, mrka. Še celo k maši je nehala hoditi. Nikoli nismo izvedeli, kaj se ji je župnik zameril. Razživela se je le tedaj, ko smo jo obiskali nečaki. Mene je izbrala za naslednika. Ko bom umrla, bo vse to, kar vidiš, tvoje, mi je govorila. Kimal sem, v bistvu sem bil še preotročji, da bi se darila kaj prida veselil. Pa tudi: doma smo bili navajeni na centralno kurjavo, kopalnico in drugo udobje, vsega tega pa pri teti ni bilo, zato se mi hiša sploh ni zdela veliko vredna,« nadaljuje svojo zgodbo Izidor.

Leta so tekla, teta se je vedno bolj krivila, tudi okoli živine ji je lahko pomagala le ena od sester, ki je bila upokojena, verjetno zato, ker jo je kmečko delo dosti bolj veselilo kot druge.

Izidor in bratranci so študirali, eni bolj, drugi manj uspešno. Potem so se poročili, bili bitke za boljšo službo, stanovanje, rodili so se jim otroci.

»Nekoč, ko sem prišel domov na obisk, sem z žalostjo v srcu ugotovil, da je postala teta betežna, shujšana, krhka in prosojna. Njena najljubša sestra je imela bolnega moža in ji ni več zmogla pomagati kot nekoč. Eden od stricev je medtem umrl, drugi je bil v domu za starejše, tako da ni kazalo drugega, kot da tudi za teto najdem kakšno prosto mesto v njem. Spominjam se, sedeli smo v hiši, za pečjo in jo spraševali, če ima kaj prihranjenega. Gledala je v tla in zmajevala z glavo. Res sem se znašel v zagati. S partnerico sva bila zelo na tenko z denarjem, načrtovala sva nov avto, a so želje v hipu padle v vodo. Stisnila sva zobe, saj sva bila še mlada in sva vedela, da se vse da, če se hoče.«

Naložila sta teto v avto in jo odpeljala v bližnji kraj v dom za starejše, v katerem je bival tudi njen brat. Bila je povsem apatična, kot bi ji bilo vseeno, da zapušča dom.

»Po štirinajstih dneh, ko sem jo prvič obiskal, sem presenečeno obstal na vratih. Z še eno žensko, s katero si je delila sobo, sta sedeli za mizo in prepevali narodne pesmi. Malči se je ob redni hrani in ustrezni negi dobesedno razcvetela. Veselo je kramljala z mano in me stiskala k sebi, ko je videla, da sem imel solzne oči. Kmalu se oženi, rada bi plesala na tvoji poroki, mi je govorila. Malo sem zardel, saj sem res že predolgo živel na koruzi, na poroko pa – prav zaradi nič kaj prijaznega finančnega položaja – nisem smel niti pomisliti. Čeprav je bil znesek, ki sem ga mesečno plačeval za teto, visok, mi ni bilo žal. Res sem jo imel zelo rad.«

Medtem je tudi Malčina najljubša sestra izgubila moža in v želji, da ne bi živela sama, je Malči povabila k sebi. Prišla je za nekaj dni, a se je potem postavila na vse štiri, da mora iti nazaj v dom. Trdila je, da se tam počuti kot kraljica, saj vsi hodijo okoli nje in ji strežejo.

Ko jo je Izidor prosil, da pa bi vendarle ostala pri domačih, se je razjezila in togotno butnila z nogo ob tla, češ, ti pa kar tiho bodi, saj ti bom zapustila hišo.

Imel je še srečo, ker je bila partnerica razumevajoča ženska, saj se je kot socialna delavka pogosto soočala s takšnimi in še hujšimi težavami, ki so se porajale v podobnih situacijah. Vseeno ga je mičkeno žrlo, njegovi bratranci in sestrične so že zdavnaj zlezli na zeleno vejo, si kupili nove avtomobile, hodili na dopust, on pa je životaril doma, saj je šel večji del proračuna za plačilo domske oskrbe.

Zaradi iskanja dodatnih zaslužkov je tudi diplomiral kasneje kot drugi. Ravno na dan, ko bi moral v Ljub­ljano na slovesno podelitev diplome, so ga poklicali iz doma ter mu povedali, da je teta Malči povsem iznenada umrla.

»Rekli so, da je še sama prišla na kosilo v jedilnico, se usedla za mizo, naslonila na roke ter za zmeraj zaspala. Kljub vsemu mi je bilo iskreno hudo za njo.«

Čez nekaj mesecev je v trgovini slučajno srečal znanko, ki je delala na banki. Tako kot vsi na vasi je tudi ona vedela, da ga je teta določila za dediča. »Pridi en dan k meni, da denar, ki ga je imela na računu, prenesemo na tvojega,« mu je mimogrede namignila.

»Bil sem povsem šokiran. Z odprtimi usti sem zijal vanjo, kajti nič mi ni bilo jasno. Povedal sem ji, da je teta ves čas zanikala, da bi imela kaj prihrankov. Znanka se je nasmehnila in dejala, da ni edina, ki na takšen način vleče sorodnike za nos. Ko sem pozneje na banki videl, da sem postal lastnik pravega bogastva, sem se začel tresti kot šiba na vodi od presenečenja. Še danes ne vem, s kakšnimi nameni je teta tajila tisti denar, vendar … res ni bilo lepo od nje. Sedaj je, kar je, denar mi je prav prišel, kljub temu pa je ostal grenak priokus, ki se ga še dolgo ne bom mogel znebiti,« je še dodal Izidor. (Konec)