Mir ljudem na Zemlji!

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / nedelja, 26. december 2021 / 08:19

Klic v naslovu je vsemu krščanskemu svetu dobro poznan božični pozdrav. Danes ga namenjamo vsemu svetu, tudi nekrščanskemu. Nekateri deli tega sveta miru kot družbenega in duhovnega stanja niso deležni …

Mir in zdravje

Ko sem bil mlad, so še živeli ljudje, ki so bili mladi v prvi polovici 20. stoletja. To so bili ljudje, ki še niso cele dni strmeli v zaslone; najraje so bili obrnjeni drug k drugemu in se pogovarjali. V teh pogovorih so se dotaknili vsega mogočega, od vremenskih in vaških banalij do velikih vojnih tem. Ena pa je bila v teh razgovorih stalnica, ki se je ponavljala kar naprej, kot refren: želja, da bi bil mir in da bi bili zdravi! To večno željo sem slišal, nisem je pa razumel. Mlad in zdrav človek, ki ni doživel vojne, je pač ne more razumeti, čeprav je v svoji življenjski preproščini nadvse preprosta. Prej omenjeni ljudje, ki so preživeli eno ali obe svetovni vojni, pa tega niso le načelno vedeli; to so z vsem svojim žitjem in bitjem tudi občutili. Vrh tega so bili že v letih, ko postaja človek v svojem zdravju načet ali celo bolan in v svojem vzdihovanju po zdravju hrepeni po časih, ko ga je bil še sam deležen. Zdaj sem v letih, ko to tudi sam že čutim in se zavedam, kaj to pomeni. Zdaj tudi razumem, zakaj se današnjim mladim zdiš star in čudaški, če govoričiš o »bog-daj-zdravju«. Miru pa si niti starejši ne želimo več, ker smo ga od malega imeli. A to je nekako razumljivo ali vsaj razložljivo. Ne razumem pa in ne znam si razložiti dejstva, da je danes tako veliko ljudi, ki kar naprej nergajo in razlagajo, kako jim/nam gre slabo. Se sploh zavedajo, kaj govorijo?! Saj ne rečem, da ni nesreč in teh ali onih težav. Veliko je posameznikov s težko in nezavidljivo usodo. Ampak večini – roko na srce – gre več kot dobro. Kaj nam pa manjka?! Ko bi še živeli mladeniči in mladenke iz prve polovice 20. stoletja, bi se našemu blagostanju gotovo ne mogli načuditi. Ne samo da imamo v izobilju vsega kupljivega (tega se je za denar zmeraj dalo dobiti); že dolgo imamo tudi mir! In ne zavedamo se, da je to podarjeno dobro, ki ga nimamo po svoji zaslugi, in ga lahko tisti, ki ga je dal, že jutri vzame … / Gornji odstavek je iz ene mojih premnogih in davnih kolumn. Tu pa se vprašam, katera je najvišja vrednota Slovencev in drugih Evropejcev. Kot sociolog bi moral opraviti ustrezno anketo, a po mojem to niti ni potrebno. Poglejmo kar v romarske knjige na Brezjah, v katere romarji k Mariji Pomagaj vpisujejo svoje prošnje. Te je analiziral dr. Jože Dežman in iz njih razbral vrstni red brezjanskih vrednot. Največ ljudi prihaja zaradi zdravja, ljubezni in družinskih odnosov, manj zaradi vere kot take, še manj zaradi politike. Vrstni red po številu vpisov tistega, za kar prosijo: za zdravje, ljubezen, družino, prometno varnost, učenje, za delo, dom, srečno pot, pravico, včasih tudi za skupnost. Daleč največ prošenj je za zdravje in po mojem to velja tudi med Slovenci. Mir ni več v ospredju, predolgo ga že imamo. Kako dolgo še? Z minljivostjo zdravja pa se vsak od nas slej ko prej sooči tudi osebno, v svojem minljivem telesu, zlasti zdaj, v času pandemije …

Kjer ni miru

Zdravje je torej najvišja vrednota Slovencev in Evropejcev. To je sklepna ugotovitev gornjega razmišljanja. Pred njo pa je tale stavek: Mir ni več v ospredju, predolgo ga že imamo. Čeprav je to moja ugotovitev, me vznemirja. Čas, ki ga preživimo v miru, ni nikoli predolg. Hkrati pa je ob strani ali v ozadju ves čas navzoče vprašanje: Kako dolgo še? Tudi v Evropi sta vsaj dve krizni žarišči, kjer je navidezni mir ves čas ogrožen in se lahko vsak čas sprevrže v novo vojno. To sta Bosna in Hercegovina (BiH) in vzhod Ukrajine. Na meji med Poljsko in Belorusijo pa vojna že poteka, čeprav ne v klasični obliki, z orožjem. Tam poteka »hibridna vojna«, generira jo beloruski predsednik Lukašenko, ki na to mejo pošilja begunce, medijske slike njihovega trpljenja pa iritirajo cel svet in mečejo slabo luč tudi na Poljsko in EU, češ da jih nočeta sprejeti. V BiH se uresničuje »skrivni«, a vsem dobro znani načrt, da bi to državo razdelili po nacionalni pripadnosti na srbsko, bošnjaško in hrvaško »entiteto«. EU in ZN trdijo, da tega ne bodo dovolili, a dogaja se prav to, zlasti bosanski Srbi so v tem oziru vse bolj odločni. Rusija kopiči svoje vojaštvo na meji z Ukrajino. Je to spet le rožljanje z orožjem v podporo političnemu pritisku? Mogoče, a tudi ruska okupacija tistega dela Ukrajine (Donbas), kjer je rusko prebivalstvo večinsko, ni izključena.

Kjer je že vojna

Po svetu so številna območja, kjer vojna že poteka. V Etiopiji, denimo, kjer jo vodi predsednik vlade Abij Ahmed. Leta 2019 je dobil Nobelovo nagrado za mir, ker je končal eno vojno, zdaj vodi novo … Mir za vse ljudi na zemlji je torej še daleč.