Kakšen koral za dušo

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / torek, 10. marec 2009 / 06:00

Komorni zbor Gallus je konec minulega leta obeležil častitljivi jubilej 25 let obstoja. Od vsega začetka ga vodi zborovodkinja in organistka Angela Tomanič. "Naša draga Angela, ji pravijo člani zbora ..."

V kranjsko župnijo ste pred več kot tridesetimi leti prišli, da bi pripravili in vodili mladinski mešani pevski zbor …

»Pri cerkvi delujem že precej let, v Kranj pa sem prišla pred dvaintridesetimi leti, ko me je takratni župnik Bahor povabil, da bi v župniji vodila mladinski mešani pevski zbor. V tistem času je sestra Akvina vodila otroški zborček, Andrej Studen pa starejše, pevke in pevce pri sedemdesetih. Med otroki in starejšimi je zevala praznina in želja je bila, da jo zapolni prav mladinski zbor. Prvo nedeljo jih je na koru pelo petnajst, v najboljših letih pa je naš Mladinski mešani pevski zbor Škrjanček imel na spisku tudi po petinpetdeset mladih pevk in pevcev, na koru pa vedno več kot štirideset. Starejši, ki sem jih kasneje tudi prevzela, so peli osmo mašo, otroci deveto, »škrjančki« pa ob pol enajsti.«

Začetki Komornega pevskega zbora Gallus segajo v leto 1983. Kako danes gledate na ta čas pred petindvajsetimi in več leti, in prve začetke, lahko bi rekli kar vašega zbora, saj ga vodite vse od prvega dne?

»V začetku jih je bilo devet, za vsak glas po dva in trije basi. Prišli so do mene z idejo, da bi radi naredili zbor, ali bi želela biti njihova zborovodkinja. Če boste peli renesančne skladbe brez orgel, da lahko enakovredno nastopamo tudi zunaj naše župnije, potem ni problema, sem jim dejala in seveda z veseljem privolila. Začeli smo v januarju leta 1983 in sicer z znano Misso secundo Hansa Lea Hasslerja, skladbo, ki jo pojejo v vseh stolnicah. Seveda pa je bila naša zasedba na začetku zelo komorna in so bili solisti zelo izpostavljeni. Ampak, bili so zelo redni, pridno so hodili na vaje, tako da smo že maja istega leta peli prvo mašo.«

Po komaj nekaj mesecih?

»Saj pravim, zares so bili zelo delavni in pridni.«

Očitno pa ste tudi vi zadevo takoj vzeli zelo resno, mislim, da me ne vara občutek, da je bila želja obojestranska?

»Seveda, brez dvoma. Ne zgodi se pogosto, da bi k vam prišlo deset ljudi in bi rekli, mi bi pa peli. Res je bilo na začetku zelo spodbudno. Spomnim se, ko smo peli Ave Marijo v župnijski cerkvi na Bledu in je na kor ves navdušen pritekel naš priznani dirigent in zborovodja Janez Bole, češ, kdo to poje … Potem pa smo začeli kar precej nastopati, prihajala so vabila iz drugih župnij, kmalu smo začeli hoditi v Avstrijo, nastopali smo na cerkvenih pevskih revijah, pa tudi na občinskih in območnih, zbor smo organizirali kot društvo, moja želja pa je bila vedno nastopiti tudi z različnimi posameznimi instrumentalisti in skupinami. Potem namreč pridejo v poštev taki mojstri, kot sta Mozart, Haydn, pa naši starejši avtorji, kakšen Zupan recimo.«

Spremljali ste jih tudi sami na orglah …

»Ker sem sama morala dirigirati, je kot organistka ponavadi vskočila Barbara Pibernik, sodelovati pa smo začeli tudi z različnimi solisti in skupinami. Ob obletnici smo decembra seveda pripravili slovesni koncert, ki smo ga izvedli v Kranju in v Novem mestu, z nami je med drugim sodelovala tudi sopranistka Francka Šenk. Kljub temu da je kranjska cerkev v obnovi, smo se odločili, da v januarju naredimo še božični koncertni program prav tako z instrumentalisti. V začetku smo predstavili naš novi inštrument, tako imenovani pozitiv, potem smo izvedli nekaj del tujih skladateljev, v drugem delu naše in za konec z Gruberjevo Sveto nočjo pozvali tudi poslušalce, naj zapojejo z nami. Bilo je dosti praznično.«

V osnovi ste organistka, mar ne?

»Najprej sem romanistka, na filozofski fakulteti sem namreč študirala francoščino in italijanščino, obenem pa sem že bila organistka v cerkvi na Brezovici. Župnik me je poslal v zasebni uk orgel, to je bilo v začetku petdesetih let, ko sem bila še v gimnaziji … joj, ne računat, je že kar nekaj let od tega. Potem sem šla na romanistiko in ravno se spomnim, da sem v začetku marca šla v službo, ko me je srečal Bole in me povabil, naj se pridem glasbeno izobraževat k njemu na srednjo glasbeno šolo. Vzeli so me in tako sem vzporedno hodila v službo in v teoretski oddelek na srednji glasbeni šoli. Ko sem to zaključila, sem ugotovila, da na Akademiji za glasbo poučujejo tudi orgle in sem se dodatno izobraževala še za klavir in orgle, da sem se lahko vpisala še na akademijo. Po diplomi bi lahko dobila službo učiteljice na kakšni osnovni šoli, pa sem odvrnila, da službo že imam in da bi predvsem rada igrala orgle in ne učila. Leto in dva meseca sem delala pri Film servisu, bila tajnica komercialnega direktorja, kasneje sem dobila službo pri Cosmosu, kjer smo ravno takrat začeli delati pogodbe s tovarno Renault …«

Romanistka, organistka, v službi pa ste bili pri podjetju, ki prodaja avtomobile?

»Kot organistka nisem mogla imeti službe. Akademija je sicer imela študijsko smer za organiste, a predvsem zato, da je bila kompletna, ne pa zato, da bi potem diplomanti igranje orgel imeli tudi za poklic. Spomnim se, ko sem hodila po cerkvah s prošnjo, da bi igrala boljši program, pa so bili župniki bolj presenečeni kot ne. Tudi v časopisih niso želeli objavljati, da je v tej in tej cerkvi orgelski koncert. Diplomirala sem leta 1969 in stanje na tem področju je bilo precej podobno vse do zadnjih let, ko to ni več problem. No, v cerkvi imam vedno priložnost odigrati kakšen koral, ko gre na primer mladina k obhajilu, ali pa po maši zaigram kakšen preludij in fugo … in to je že kar precej dela. Letos bom zagotovo še posebej obeležila 40-letnico diplome, ki sem jo kasneje sicer še plemenitila v tujini, med drugim tudi tri leta v Gradcu.«

Orgle tudi poučujete …

»Ko je bil nadškof Pogačnik, so leta 1971 pri nadškofiji obnovili orglarsko šolo in tam že ves čas tudi učim. Ampak ves čas sem seveda hodila tudi v redno službo, ki pa zaradi mojega ukvarjanja z glasbo ni nikoli trpela. Po upokojitvi, šla sem prvi dan, ko je bilo mogoče, pa res uživam samo v glasbi.«

Tudi Gallus se je v vseh teh letih lepo razvil, v njem pojejo tudi že starši in otroci, mnogi pevci in pevke imajo zbor tudi sicer za eno tako malo večjo družinico …

»Majhen pretres v zboru je bil v času desetletnice. Bili so časi, ko so nekateri pevci in pevke pač odšli svojo pot, se preselili, poročili, dobili zahtevne službe. Zato sem takrat tudi sama začela delati na novačenju novih glasov, predvsem iz vrst mojih Škrjančkov. Zdaj Gallus po spisku šteje okrog trideset članov, mogoče je tenak tenor, kar je tako ali tako problem pri večini zborov, je pa res, da gradimo samo na domačih in ne iščemo pevcev in pevk samo za posamezne nastope.«

Ste kdaj pogrešali širši izbor skladb, repertoar je vendarle nekoliko omejen predvsem na skladbe, primerne za bogoslužje?

»Zbor izvaja toliko maš in motetov, ki so skladbe za vse te razne posebne in praznične nedelje, ki se zvrstijo skozi leto. Pravzaprav je edina omejitev ta, da ob božiču ne gre peti velikonočnega programa in obratno. Pojemo toliko različnih maš, resnih, veselejših, z inštrumentalisti, brez njih. Seveda se naučimo tudi kakšno narodno pesem, ki jo potem pojemo po koncertu ali pa ob kakšni družabni priložnosti, ko smo na obisku v kakšni župniji po Sloveniji in v zamejstvu.«

Ste kot glasbenica in dirigentka kdaj pogrešali, da bi izvajali tudi več posvetne glasbe?

»Sploh ne. Poglejte, posvetni zbori v preteklosti niso smeli peti raznih maš in Bachovih kantat, potem ko se je po osamosvojitvi Slovenije vendarle odprlo, pa na vseh koncertih in po vseh dvoranah lahko slišimo maše … Maše so zelo priljubljeno zborovsko čtivo.«

Vsak zbor, ki se ima za dobrega, mora obvladati tudi kakšno mašo …

»Lahko bi rekla tako. In naučiti se maše ni kar tako mimogrede. Maša ne traja tri minute, ampak ima toliko in toliko delov, in traja po deset in več minut … Marsikateri zbor tega ne zmore. Poleg tega se maše pojejo v latinščini.«

Ste kdaj razmišljali o priložnosti delati s profesionalci?

»Naj povem s prispodobo. Nekoč je bilo močvirje, bili so gozdovi in je bila puščava. Potem je kralj rekel, temu in temu dam ta in ta fevd. Potem je tisti in tisti grof ali kar je že bil tam postavil grad, patri so postavili svoj samostan in so začeli delati. Tam je bilo potem središče. Če mi delamo tukaj, je tudi v Kranju središče za cerkveno glasbo. V načrtih nimamo nekih velikih projektov, ampak vsako leto pripravimo več kot dvajset večjih nastopov ob različnih priložnostih.«

Kaj je tisto, kar vam in pevcem da največji užitek pri petju?

»Vidim, da imajo radi, takrat pravijo, da jih oblije kurja polt, ko dobro zazveni kakšna skladba od Gallusa, a capella, brez vsega. Pa kakšen koral je pravo veselje poslušati. Še posebej je dober občutek, ko poješ v cerkvi v okviru bogoslužja. Za namen, za katerega so bile skladbe napisane.«

Božič je mimo, najbrž pripravljate program za veliko noč?

»Poglejte na stol. Tamle sem pripravila mape za sobotni nastop na območni zborovski reviji, v mapah nad njimi so pripravljene note za veliki petek, to bomo vadili nocoj, dodaten kup tamle je za inštrumentaliste, v Novem mestu bo z nami nastopil tudi orkester, pa Šenkova … Dela in prepevanja bo dovolj.«

Kaj izberete, kadar je za vašo dušo, orgle ali petje?

»To bi težko rekla. Lepo je, če zbor uspeva, kot je treba, in lepo je tudi, če ti vse uspeva kot organistu. Naj primerjam s tekmovalci v smučanju. Ko se ti zapeljejo po progi, jim mora pravilno odgovarjati tako telo kot možgani, tako kot pri nas. Zato si oni predhodno ogledajo progo, prav tako moramo pri petju ali igranju na inštrument prej mnogo dela vložiti v vajo. To mora delovati in potem vedno znova gradiš naprej. Oboje zelo rada počnem, igram in pojem.«