V mednarodni misiji v Libanonu

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Zanimivosti / torek, 10. marec 2009 / 06:00

Poddesetnik Luka Potočnik, na dolžnosti izvidnik - voznik v 18. bataljonu za jedrsko, radiološko, kemično in biološko obrambo v Vojašnici Kranj je bil v mednarodni misiji v Libanonu. Z njim smo se pogovarjali o življenju in delu v misiji.

Slovenska vojska je prvič napotila svoje pripadnike v operacijo v podporo miru leta 1997; mirovne operacije v najširšem pomenu besede so vse oblike vojaških in nevojaških aktivnosti, ki potekajo v kontekstu političnih in diplomatskih prizadevanj za vzpostavitev in ohranjanje mednarodnega miru. Letos so slovenski vojaki na misijah v Afganistanu (65 vojakov), Bosni in Hercegovini (35), Kosovu (287), Čadu (15), Libanonu (14) in v Siriji (3). Skupaj jih torej v tem času opravlja naloge v mirovnih operacijah 419.

Poddesetnik Luka Potočnik, na dolžnosti izvidnik – voznik v 18. bataljonu za jedrsko, radiološko, kemično in biološko obrambo v Vojašnici Kranj, je bil v mednarodni misiji v Libanonu. Ta bližnjevzhodna mediteranska država je samostojnost dosegla leta 1947. Od takrat se v državi neprestano izmenjujeta obdobji miru in politične nestabilnosti, na tem območju so stalno prisotne sile OZN. Slovenska vojska je v Libanon prvič napotila svoje enote decembra 2006, to je bilo nekaj mesecev po oboroženemu spopadu med Izraelom in oboroženim krilom Hezbolaha. »V Mednarodni misiji v Libanonu sem bil od 22. novembra 2007 do 8. julija 2008, skupaj s še trinajstimi slovenskimi vojaki,« je povedal sogovornik.

Kdo je vodil vašo misijo?

»Vodili so jo Italijani, v njihovi bazi na jugu Libanona na meji z Izraelom smo bili tudi nastanjeni. Razmejitvena črta med državama se imenuje »blue line«, od tega je približno polovica dejanske meje, ostala polovica pa je zaradi terena nekoliko pomaknjena v Izrael, zato da se lahko meja nadzoruje in skrbi za to, da ne prihaja do nemirov.«

Ste se za služenje v misiji odločili prostovoljno?

»Naš bataljon je dobil nalogo, da je treba to dolžnost popolniti, za prijavo je izšel razpis. Prijava je bila prostovoljna, to je bila tudi moja prva misija. Želel sem si novih izkušenj, želel sem spoznati košček drugega sveta, drugačnega kulturnega okolja, med razlogi je bila tudi boljša plača; ta je približno trikrat večja kot pri nas.«

Kakšno je življenje v bazi, za ograjo?

»V dveh bazah je bilo okoli 800 Italijanov, štirje Francozi in štirinajst Slovencev. Baza, v kateri sem bil nastanjen, je bila velika približno 34-krat 34 kilometrov. Italijani so bivali v šotorih, Slovenci smo bili nastanjeni v bivalnih prenosnih kontejnerjih, ki so imeli ogrevanje, klimo. Kulinarika je bila italijanska, tudi sicer so Italijani skrbeli za vso logistiko. V bazi so delali tudi civilisti. Približno 50 domačinov in domačink je bilo zaposlenih v bazi, tudi v kantini, … perilo pa smo si, vsaj Slovenci, na lastno željo prali kar sami, zato smo nadrejene zaprosili za pralni stroj in ga tudi dobili. V bazi so bila igrišča za košarko, odbojko in nogomet, možnosti za tek, improvizirani fitnes, imeli smo televizijo z dvema slovenskima programoma, stik z domačimi v Sloveniji je bil možen preko interneta.«

Kako ste bili sprejeti med civilnim prebivalstvom?

»Večinoma so nas dobro sprejeli. Po potrošni material smo hodili v njihove trgovine, tudi avtomobile smo prali v avtopralnicah zunaj baze. Nekaj težav smo imeli s sporazumevanjem, poleg arabskega jezika govorijo še francosko, ker je bil Libanon nekdaj francoska kolonija. Mi smo po večini znali angleško, res pa se danes mladi Libanonci vse več učijo tudi angleškega jezika. Zasebni izhodi med domačine niso bili dovoljeni, prosti čas smo preživljali izključno v bazi.«

Kaj pa pokrajina?

»Prva beseda, ki mi pride na misel, je: golo. Iz reke Litany in iz Sredozemskega morja so sicer speljani namakalni sistemi za nasade pomaranč, limon, banan, znotraj celine pa je vse golo. Pozimi je bilo še nekaj malega padavin, tedaj je pokrajina nekoliko ozelenela, v mesecih zatem pa je bilo spet vse golo.«

Kakšne so bile vaše vojaške obveznosti?

»Bil sem na dolžnosti voznika – izvidnika. Na izvidnici nas je bilo naenkrat osem vojakov z dvema voziloma. V nevarnosti smo bili ves čas, ker je zelo veliko minskih polj. Na območju, ki smo ga nadzirali, naj bi bilo kar štiri milijone ostankov bomb in min. Območje sicer čistijo, a to gre počasi. Enkrat so na primer prišli mimo nas trije pastirji, ki so nam povedali za mine. Območje z minami smo označili in o tem poročali v bazi, da so ukrepali in jih odstranili. Nobenemu slovenskemu vojaku pa se v času, ko sem bil v misiji, ni nič zgodilo.«

Sedem mesecev v vojski na tujem, je to veliko?

»Meni osebno ne. Vmes smo bili tri tedne na dopustu v Sloveniji. Ko smo se po odsluženi dolžnosti vračali nazaj, so bili na letališču v Bejrutu nemiri in smo morali misijo podaljšati za štirinajst dni, pa nihče ni bil zaradi tega kaj posebej slabe volje. Rad bi šel še na kakšno misijo, saj smo se s sovojaki zelo dobro razumeli, vendar mi je punca rekla, da me ne bo več čakala (smeh) …«

Vas je bilo kdaj kaj strah?

»S strahom sem šel samo zaradi tega, ker sem prvič letel z letalom. Prvih štirinajst dni je bilo vse novo, vse tako drugače, potem se pa navadiš … Pomembno je, da spoštuješ njihove navade in običaje, saj si ti v njihovem okolju tujec.«