Hrana iz Afrike

Iz Afrike že vrsto let prihajajo strašljive medijske podobe lakote in stradanja. Te podobe so prekrile neko drugo dejstvo: da ima Afrika velike potenciale za razvoj kmetijstva, prehranila bi lahko sebe in še velik del sveta …

Inovativna Mateja Dermastia

O možnostih afriškega kmetijstva veliko izvemo iz intervjuja z Matejo Derma­stia, ki je ustanovila podjetje Anteja Africa s sedežem v kenijskem glavnem mestu Nairobi. Z njo se je pogovarjal novinar Gregor Valenčič, ki v uvodu zapiše, kar sledi. »Mnogi poznavalci že dolgo opozarjajo na ogromen potencial kmetijstva v Afriki, ki ima možnost, da ne prehrani samo prebivalstva na celini, ampak bi lahko s hrano oskrbovalo ves svet.« Podjetje Mateje Dermastia deluje predvsem na območju vzhodne Afrike, kjer s podjetji v agrobiznisu sodeluje pri razvoju trajnostnih verig vrednosti in vstopu na trg s svojimi blagovnimi znamkami … »Afriško kmetijstvo je veliko bolj transparentno, kot bi mogoče pričakovali, njegova velika prednost pa je z organskimi sestavinami izjemno bogata in neonesnažena zemlja. Po njenem mnenju morajo afriška podjetja najprej uspeti na regionalnem trgu, da bi se lahko nato usmerila še na izvoz na svetovne trge, a bo potrebnega še veliko usposabljanja, kjer bodo ključno vlogo odigrale inovacije. Ob tem opozarja, da Evropa nima na voljo več veliko časa za tesnejše poslovno povezovanje z Afriko, saj je vpliv Kitajske tam vse večji.« Mateja Dermastia razloži tudi paradoks, da del Afrike po eni strani trpi od lakote, po drugi pa ima velike možnosti za pridelavo hrane. »Seveda so predeli, kjer vlada lakota. Ampak Afrika ni revna. Ljudje so revni predvsem zato, ker nimajo dela, zato jim je treba pomagati vzpostaviti trg, če jim že hočemo pomagati. Glede tega donatorske pomoči velikokrat niso usklajene. Ko bodo razumeli, kako ustvarjati prehranjevalne verige, bodo lahko veliko bolj ciljno pomagali pri vzpostavitvi sistema. Moramo ločevati med dvema sistemoma. En sistem je, da pomagam, ker so ljudje revni in lačni, to je socialni del. Pomagam pa lahko tudi s tem, da vzpostavljam trženjsko naravnane sisteme, ki omogočajo ljudem, da lahko zaslužijo in kupujejo zdravo hrano. To je pa druga vrsta pomoči. Včasih dobim v Afriki občutek, da se vse to zmeša v eno stvar, a pot naprej je, da se to loči. To je bil primer v Ugandi, ko smo s Svetovno banko delali na verigah vrednosti pri hrani, v katere bi vključevali begunce, ki bodo tam verjetno še veliko časa. Bistvo je v tem, da začnejo ljudje pridelovati in so za to plačani, da ne pridelujejo hrane samo za svoje lastne potrebe, ampak tudi za prodajo in s tem služijo. To je velik korak naprej v razmišljanju, da gremo s humanitarne akcije v trženjske akcije. Mogoče pri nas včasih ljudje mislijo, da je to slabo, ampak ravno nasprotno, to je velik korak naprej, saj dokler gledamo na to samo s humanitarnega vidika, se stvari ne premaknejo naprej. To sicer govorimo že leta in leta, a šele v zadnjem času se stvari spreminjajo in prihaja tržno naravnani način razmišljanja. Velik napredek je, da so začeli prepoznavati podjetništvo, začeli razumeti, da lahko nove tehnologije, pa ne samo digitalne, uporabljajo tudi za napredek kmetijstva in pridelave hrane. Zdaj opažamo, da so začela lokalna podjetja uporabljati naravne sestavine za izdelke visoke dodane vrednosti …«

Supersadje in superzelenjava

Afriko poznamo po kakavu, kavi, čaju in bombažu. So pa še drugi afriški pridelki, zanimivi za svetovni trg. »Kmetijske izdelke, ki ste jih našteli, obvladujejo multinacionalke, pri čemer je treba tukaj dodati še gojenje rož, ki je zelo močan trg in ga obvladuje Nizozemska. Potem je pa ta vzhajajoči del, 'supersadje' in 'superzelenjava', kjer lahko pridelek uporabimo v različnih oblikah in je izpad pridelave tega izdelka ničen. Se pravi, da gremo res v ciklično ekonomijo. In ta del je začel rasti zdaj. Gre za makadamijo, avokado, mango, moringo, lešnike, karitejevo maslo …«

Novi trendi

Kakšni pa so obeti? »Počasi bomo morali spoznati, da trajnostne in kratke verige ne pomenijo, da so kratke v kilometrih, ampak v tem, koliko členov je vključenih v verigo. In če jih imamo malo, smo lahko zelo učinkoviti pri upravljanju te verige. Če jih imamo malo, bodo lahko tisti, od katerih jaz to lahko kupujem v Afriki, dobili več in bodo lahko investirali nazaj v svoje okolje, ga usposobili in pridelovali boljšo hrano. Če se pri nas v Evropi odločimo za kratko verigo v smislu razdalje, potem se bomo morali pri nas sprijazniti samo s hrano, ki jo pridelamo v našem okolju. Treba je namreč upoštevati, da nekatere hrane pač ne moremo pridelati v Evropi. Mi vedno promoviramo regionalni trg, ampak vedno bodo stvari, ki jih bo Evropa uvažala z drugih celin.« (Viri: MMC RTV SLO)