Pogovor je prava pot k človeku

Pater jezuit Jože Roblek, rojen v Bašlju v občini Preddvor, je večino svojega duhovniškega poklica opravljal kot vzgojitelj mladih, kot svetovalec ljudem v stiski in voditelj duhovnih vaj. Zaupanje in pogovor sta zanj pot do človeka. Zaljubljen je v Storžič. Moli, da bi še kdaj stopil na njegov vrh …

Gospod pater, na kar nekaj naslovov sem se moral obrniti, da sem zvedel za vašo pravo telefonsko številko.

Po mojem obisku svetega očeta papeža Frančiška v Rimu in po javni podpori žrtvam spolnega in kakršnega koli drugega nasilja v Cerkvi ter odstavljenemu in že pokojnemu ljubljanskemu nadškofu Alojziju Uranu sem bil po elektronski pošti in po telefonu deležen tolikšnih groženj in napadov, da sem bil prisiljen oboje spremeniti. Marsikomu ni bilo prav, da sem prikazal še drugi vidik delovanja Cerkve.

Pri vas v Zavodu svete Terezije v Vidmu v občini Dobrepolje sem zaradi vaše najnovejše knjige z naslovom Nepričakovano notranje potovanje patra Jožeta Robleka, za katero pravijo, da prinaša svežino v slovensko duhovno literaturo.

V knjigi sem se dejansko izpovedal. V 54 dneh, med letošnjo pepelnično sredo, 17. februarja, do 11. aprila, do konca velikonočne osmine, ki je v krščanstvu duhovno najmočnejše obdobje, sem vsak dan pisal dnevnik. Napisal sem, kako sem živel, kaj sem doživljal v sebi v odnosu do ljudi, do živali in do hrane, in tako realno življenje povezal z Božjo besedo tistega dne. Po lanski težki operaciji na črevesju sem namreč prebival pri sestrah Corpus Christi na Čatežu ob Savi. Dvakrat dnevno sem šel v naravo in se pogovarjal z različnimi ljudmi, vernimi, nevernimi ali po svoje vernimi. Po značaju sem človek, ki hitro najde stik z ljudmi. Spoznaval sem, da je v ljudeh ogromno dobrote, vere v dobro in žrtvovanja za družino. Vsak človek je dober, čeprav običajno ob prvem srečanju podvomimo vanj in ga ocenjujemo negativno. Pogosto nas je po tem, ko ga bolje spoznamo, zaradi tega sram. V duhovnem dnevniku sem vsakemu dnevu dodal QR-kodo, ki jo bralec skenira in knjigo lahko gleda in posluša, prebere duhovni premislek in tudi napotek za telesno vajo.

Vzgoja mladih in duhovno spremljanje ljudi vseh generacij sta rdeča nit vašega duhovniškega življenja. Kaj je za vas bistvo vzgoje?

Vse življenje sem bil vzgojitelj. Najprej dvajset let vzgojitelj v malem semenišču jezuitske družbe v Mariboru, nato pa na povabilo tedanjega ljubljanskega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja magister novincev in spiritual oziroma duhovni voditelj v ljubljanskem bogoslovju. Vsa leta do danes delujem kot duhovni spremljevalec starejših. Osnovno pravilo vzgoje je, da moraš živeti z ljudmi, jih razumeti, se z njimi pogovarjati in jih poslušati. Vsak človek je enkraten, neponovljiv in tudi dober. Mladi še posebej želijo polno življenje odprtosti in iskanja svobode, zato je bistveno, kako jih usmerjamo. Vsak ima v sebi svoje želje, svoje darove in svoje težnje. Napačno je misliti, da se bodo vsi ravnali po enem kopitu. Ne! Tako kot smreke ne moreš spremeniti v bukev, človeka ne moreš oblikovati po enem kopitu. Vsakega človeka, vsako žival, vsako rožo je treba spoštovati.

Torej niste zagovornik stroge vzgoje.

Nisem bil strog vzgojitelj. Zagovarjal sem normalno vzgojo z veliko gibanja, s telovadbo in športom ter seveda učenjem. Vsak teden sem se pogovarjal z mladimi. Tako sem jih spoznaval in jim lahko svetoval. Dialog je temeljni princip vzgoje. Ko ti z nekom govoriš, slišiš tudi sebe. To je kot ogledalo, ki nič ne govori, vendar se vidiš v njem.

Rekli ste, da je vsak človek dober, samo razumeti ga je treba.

Ja, čeprav kdo dobrote ne zna izreči, pokazati, ker je zadušena. Morda je doživljal samo zlo okrog sebe in se je bal biti dober. Ljudje smo v jedru dobri, vendar želimo običajno dobro najprej sebi. Bog pa nas osvobaja in nam daje priložnost, da smo dobri. Ničesar nam ne očita, ljudje pa smo pogosto nagnjeni k temu. Glejte zgodbo o izgubljenem sinu. Sin, ki je zapravil vse imetje in se je v težavah vrnil k očetu, je pričakoval, da ga bo oče zavrnil. Strah ga je bilo. Pa ga ni. Komaj je čakal na njegovo vrnitev. Oče je s svojo dobroto prebudil dobro tudi pri sinu. Strah, tesnoba in panika so najbolj rušilna sredstva pri človeku, neki normalen strah pa pomaga človeku. Ko sem šel skozi gozd peš iz šole v Preddvoru domov v Bašelj, me je bilo pogosto strah, da za vsakim grmom nekdo preži name. Seveda sem tekel, vendar zaradi tega strahu nisem nehal hoditi domov po tej poti.

Od maja naprej ste v Zavodu svete Terezije v Vidmu v občini Dobrepolje. Kako vam minevajo dnevi? Pred vrati imate prislonjene pohodne palice, na mizi kolesarsko čelado. Domnevam, da ste veliko zunaj, v gibanju.

Meni največ pomaga hoja. Vse misli, vse velike stvari se rojevajo med hojo. Vsak dan začenjam ob petnajst čez pet, ko vstanem in preberem božjo besedo dneva. Ker imam rad zelenjavo, jo narežem in shranim. Pojem jo kot dodatek k zajtrku. Zadnje čase mi posebej tekne kisla repa. Sledi enourni sprehod po travnikih in gozdu, po vrnitvi pa kopel in zajtrk. Hrana mi tekne in se moram paziti, da se ne bom zredil. Raje kilogram manj kot več. Ob devetih darujem mašo za domsko skupnost, saj sem duhovni upravitelj hiše, nato pa se po sobah pogovarjam s stanovalci, jih obhajam, mazilim. Potem telovadimo, pojemo ljudske pesmi in se pogovarjamo. Tudi sam rad pojem. Ko sem bil star enajst let, nas je v Preddvoru povabil v zbor Mirko Cuderman. Sledi kosilo, nato pa kolesarim. Vendar ne z običajnim kolesom, ki so mi ga predstojniki in zdravniki prepovedali, ampak z varnejšim triciklom. Uro ali dve se vozim: tudi do Velikih Lašč in do Rašice k mojemu prijatelju Primožu Trubarju … Uživam v gibanju in v klepetu z ljudmi. Čeprav so preprosti, so notranje zelo bogati. Po kolesarjenju je na vrsti počitek, nato me ljudje že iščejo zaradi pogovorov in spovedi. Po večerji pišem, po novem tudi na Facebook, saj me je nečak Dominik naučil ravnanja z računalnikom. Sodelujem z lokalno televizijo in spremljam, kaj se dogaja okrog mene. Da me dogodki ne bi preveč priklenili pred televizijo, veliko oddaj izpustim in jih zavrtim kasneje. Hudo mi je, kako negativni znamo biti ljudje, kako težko drug drugemu priznamo kaj dobrega in kako hitro želja preraste v poželenje. Rešitve iščemo zunaj sebe, in ne pri sebi. Ker delamo narobe, smo kaznovani. Tudi v našem odnosu do okolja in do zdravja.

Ne morem mimo vprašanja o vašem zasebnem obisku pri papežu Frančišku decembra leta 2013, ki je dvignil v slovenski katoliški Cerkvi precej prahu.

S papežem se poznava in sva prijatelja. Ob moji zlati maši mi je napisal posebno posvetilo. Obisk svetega očeta, ki je bil za marsikoga v slovenski Katoliški cerkvi moteč, je imel edini namen prikazati še drugo plat delovanja Cerkve. V življenju sem srečal mnoge ljudi in slišal za primere njihovih stisk in zlorab. Vprašal sem jih, zakaj o njih ne pišejo v Rim, pa so rekli, da ne upajo. Svetoval sem jim, naj pišejo meni. Sam sem pričevanja prevedel v italijanščino in vrhovni predstojnik mojega reda mi je omogočil, da sem jih po elektronski pošti posredoval papežu. Decembra leta 2013, torej v letu imenovanja Frančiška za papeža, sem bil povabljen v Vatikan, najprej na pogovor s kardinalom Marcom Ouelletom, odgovornim za imenovanje škofov, in 10. decembra na pogovor s papežem. To je bil tudi čas odstavitve nekaterih slovenskih škofov, še posebej nadškofa Urana, s katerim sva bila skupaj na duhovniškem posvečenju in sva ostala prijatelja. Marsikaj mi je povedal. O njegovem križevem potu in krivici, ki mu je bila storjena, sem tudi pisal.