Peš, s kolesom in po zraku

Klemen Hančič iz Kamnika se je prejšnjo soboto lotil prav posebnega športnega podviga, ki ni uspel še nikomur pred njim – v osemnajstih urah je stal na Triglavu, Stolu in Grintovcu, se v dolino vsakič spustil s padalom, vmesne kilometre pa prekolesaril.

Kamnik – Klemen Hančič je v rekreativno-športnih krogih znano ime, saj ima ta nekdanji tekmovalni kolesar in navdušen planinec, zadnja leta pa predvsem strasten padalec, za seboj že vrsto takšnih in drugačnih podvigov. A projekt Top 3, kakor je poimenoval svoj zadnji izziv, je vseeno navdušil vse, ki so kar v živo spremljali njegovo osemnajsturno avanturo.

Ta se je začela prejšnji pe­tek nekaj minut čez polnoč v središču Kamnika, od koder je s cestnim kolesom odkolesaril mimo Naklega in Brezij do Žirovnice in Jesenic, od tu do Mojstrane in v dolino Vrat, kjer je ob koncu asfaltne ceste cestno kolo zamenjal za gorskega in se odpeljal še do Aljaževega doma. Po treh urah kolesarjenja se je s šestkilogramskim gorskim padalom na ramah in nekaj malega opreme čez Prag podal na vrh Triglava, kjer je bil že po dobrih treh urah hoje. Tik pod vrhom ga je pričakal idiličen sončni vzhod, na vrhu pa brezvetrje, zato je na prave pogoje čakal eno uro, a po uspešnem vzletu bil že po dvajsetih minutah v Mojstrani. Tu ga je spet čakalo kolo ter nekaj sendvičev za energijo, s katero se je nato podal do Žirovnice, od tu pa spet z gorskim kolesom do Valvasorjevega doma in peš na vrh Stola. Tu so bile razmere za vzlet neprimerno lažje kot na Triglavu, čeprav z vetrom še vedno ni bilo sreče, in po dvanajstih minutah leta je bil že spet v dolini. V Begunjah je pristal ob 11.30. S kolesom je nato premagal razdalje mimo Naklega in Kokrice vse do Preddvora, pri čemer so mu največ preglavic povzročala zaradi gradbenih del razrita cestišča. V Kokri je zavil proti Suhadolniku, se z gorskim kolesom pošteno namučil v tamkajšnji klanec, pripešačil do Cojzove koče in v 2 urah in 40 minutah (od Suhadolnika) že stal na najvišjem vrhu Kamniško-Savinjskih Alp. Z Grintovca je vzletel že tridesetič, zato razmere na tej gori zelo dobro pozna, tako da ga neugodni vetrovni pogoji niso presenetili. Tudi tu je bilo treba kakšno uro počakati, nato pa je sledil le še polet v dolino Kamniške Bistrice, pristanek pri Jurju in zadnjih nekaj kilometrov kolesarjenja do Kamnika. Skupno je s kolesom, hojo in padalom v osemnajstih urah in dvajsetih minutah premagal 208 kilometrov in kar 6750 metrov vzpona.

»Vedno me vleče doseči nekaj več, nekaj naj. Na Mont Blanc sem šel zato, ker je najvišji vrh Evrope, s Triglava sem prvič letel že leta 2010 zato, ker je najvišji vrh pri nas … To me privlači in po tem hrepenim, zato sem si tudi ta projekt želel izpeljati že dlje časa. Uspel je že nekaterim fantom pred mano, a vsi so vmesne razdalje prevozili z avtom, takšne kombinacije zgolj na lasten pogon pa pred mano ni izpeljal še nihče. Nekaj časa sem sicer misli, da projekta ne bom mogel izvesti, saj je Triglavski narodni park prepovedal letenje v TNP. Sploh vzlet s Triglava je zelo nevaren, možnosti prekinitve ni, vrvice se rade zapletajo v ostre skale … A prosil sem za dovoljenje, ki so mi ga tudi podelili,« nam je po podvigu povedal 38-letni Kamničan, tudi oče in soprog, ki je imel logistično pomoč svojih prijateljev. Pri nočnem kolesarjenju mu je družbo delal Damjan Čibej, pri vzletih in snemanju v zraku mu je pomagal Gregor Malenšek, vzlet s Triglava mu je s posebno ponjavo olajšal Gregor Mlakar, za prevoz koles, malico in močno moralno podporo pa je hvaležen Jonu Hriberniku.

»Če ne bi kar nekaj časa izgubil zaradi čakanja na primerne vremenske pogoje, bi podvig zaključil še nekaj ur prej, a čas vendarle ni bil v prvem planu. Tega se nisem lotil zaradi rekorda, ampak zaradi lastnega zadovoljstva. Od vsega me je najbolj skrbelo vreme, sploh zaradi padalskega dela, a k sreči se je vse idealno izšlo. Telesna pri­pravljenost sploh ni bila vprašljiva, saj treniram vsak dan, zato na koncu sploh nisem bil izčrpan. Prehodi iz hoje na kolo in v zrak so bili že sprotna regeneracija. Prav lahko bi šel takoj še enkrat isti krog,« nam je navdušeno razložil in priznal, da mu je podvig uspel zaradi vremenskih pogojev in ne zgolj kondicije.

A komaj je projekt Top 3 za njim, že kuje novega. Še letos bi namreč rad z Grintovca v enem dnevu letel v tri doline – v Kamniško Bistrico, Kokro in na Jezersko. Če ga bo prehitel sneg, »bo še celo bolje, saj je na snegu lažje vzleteti kot na skalah.«