Je otroštvo tisto, ki nas oblikuje?

Janka je bila vzgojena v prepričanju, da so vsi moški ničvredni. Pripovedovala mi je tudi o tem, da ima že vse življenje resne težave zaradi napačnih vzorcev, ki jih je pridobila kot otrok.

»Moja mama je bila precej brutalna ženska. Vsak od nas je v družini igral svojo vlogo. Če smo pokazali šibkost, je brez senčice obžalovanja dala vedeti, da nas ne potrebuje. Neštetokrat sem bila zraven, ko je očetu očitala, da je ena velika reva. Tam so vrata, mu je rekla.

Ko sem odrasla, sem zelo zavestno iskala prijatelje, ki bi bili močnega in neomajnega značaja. Nisem jih našla. Nazadnje sem bila zmeraj jaz tista, ki je bila komu v oporo. Ko sem tolažbo iskala sama, so mi po navadi obrnili hrbet z besedami, da ne morejo, ker jim je preveč hudo. Hudo je bilo meni, ne njim, jebelacesta!

Potem sem se zapletla z moškim, ki me je spravil v obup. Bil je – z eno besedo – slabič. Reva. Nesposoben samostojnega življenja. A bila sem noseča, poti nazaj ni bilo. Ob njegovi neodločnosti sem v sebi čutila celo fizično bolečino. Včasih bi ga najraje natepla. Po eni strani se zavedam, da sem bila krivična do njega, po drugi mi je šla njegova odvisnost od mene na živce. V sebi občasno še zmeraj čutim velik odpor, ko me prosi, da mu pomagam. Če se trudi zame, me to odbija. Namesto da bi udaril po mizi, klečeplazi pred menoj. Pride obdobje, ko se česa loti in je zadovoljen, ker mu uspe. Takrat je vesel in ponosen nase. Želim ga pohvaliti, pa ga ne morem. Ko vidi, da zavijam z očmi, je prizadet. Včasih se sprašujem, zakaj mi raje ene ne primaže? Res sem pošast!

Vrsto let je poučeval na šoli, na kateri delam tudi sama. Če je bil v kakšnem razredu še med poukom kraval, je bil v njegovem. Po petih letih, ko je bil ob podelitvi spričeval zmeraj deležen pikrih dovtipov dijakov, je končno spoznal, da sem imela prav, ko sem mu svetovala, naj zamenja službo. Žal je šel z dežja pod kap, saj se je zaposlil na nekem zavodu, med samimi ženskami, ki so ga izkoriščale, da ga bolj niso mogle.

Predstavljate si, kakšno je (bilo) najino partnerstvo. En samo prerekanje! Ves čas sem ga žrla. Spraševala sem se, kje sem imela pamet, da sem se zaljubila v enakega moškega, kot je oče, zaradi katerega smo bili doma ves čas slabe volje. Zdelo se mi je, da je moževa edina dobra stran, da oživi zvečer, ko greva spat. V postelji je več kot odličen in to že vsa leta rešuje najino partnerstvo.

Ko so prijateljice prišle na obisk in videle, kako neguje hčerko, pomiva, mimogrede kaj pospravi, so mi bile nevoščljive. Njega so hvalile, name so gledale s prezirom, ker nisem bila hvaležna, da mi je usoda namenila tako dobrega moža.

Nisem jim povedala, da sem bolj kot njih v glavi ''slišala'' mamo, ki je ves čas govorila, kako ničvrednega moža imam.

Leta 2017, kmalu po osmem marcu, je med nama počilo. Prinesel mi je ogromen šopek vrtnic, meni pa se je zdelo, da se za takšne vrste pozornost odločajo le geji. Zabrusila sem mu, da je slabši kot kakšen peder.

Videla sem, da sem ga prizadela, a še nisem odnehala. Žalostno me je pogledal in zmajal z glavo ter rekel, da se je več kot deset let trudil, da bi stopil ledeni oklep okoli mojega srca, a mu to ni uspelo. 'Ločil se bom, Damjana (hčerka) gre z menoj. Pri tako okrutni mami, ki nima srca, ne more ostati.' Obstala sem brez besed. Nisem verjela lastnim ušesom! On meni govori, da sem slaba žena, on! Skočila sem vanj in ga začela tepsti po hrbtu. Penasta in razjarjena sem sedla v avto in se odpeljala do najboljše prijateljice. Bila sem prepričana, da me bo razumela in se postavila na mojo stran. Kako sem se zmotila! Nekaj časa se je izmikala in se izmotavala, potem pa je le rekla, da so samo čakali, kdaj me bo zapustil. Sem prav slišala? Prosila sem jo, naj ponovi. Sesedla sem se na kavč. Medtem ko sem jo poslušala, so v meni divjali viharji. Med potjo sem poklicala še mami in se zjokala. A brez potrebe. Vse, kar sem slišala od nje, je bilo: 'Saj sem ti rekla ...'

V bližini nekdanje vojašnice v Kranju sem čisto slučajno trčila v sošolca Cirila. Začudeno je zijal vame, saj ni bil navajen, da bi bila objokana. Predlagal mi je, da bi z možem obiskala družinskega terapevta. 'Če je pomagal meni in ženi, bo tudi vama!' je trdil. Spravil me je v bes. Kako si je drznil sploh pomisliti, da sem jaz kriva?' Zelo na hitro sva se poslovila.

Čez kakšne tri mesece, ko se je mož že odselil, so naju poklicali na CSD. Želeli so me prepričati, da bi mu dovolila obiske pri Damjani. Uprla sem se. 'Preko mojega trupla!' sem jim rekla. Socialna delavka je bila takšnih scen že navajena, ostala je mirna. Ko sem že vstala s stola, je tudi ona omenila mediacijo oziroma obisk pri družinskem terapevtu. Mož je takoj pristal, jaz šele čez nekaj dni.

Sledilo je obdobje, ki se je kot oster nož zarilo v moje srce. Prvič v življenju mi je nekdo zelo iskreno nastavil ogledalo. V dolgih mesecih, ki so sledili, sem v njem videla svoje življenje kot na dlani. Spoznala sem, kakšno strahotna krivica se je godila očetu, posledično tudi možu. Psihoterapevt je predlagal, da bi na srečanja prihajala tudi mama. Ni hotela.

Dolgo je trajalo, preden se je začel topiti ledeni oklep okoli mojega srca. Postalo me je sram za vsako grdo besedo, ki sem jo kdaj izrekla, za vsa ponižanja, s katerimi sem tlačila moža k tlom. Vzorci, ki sem jih podedovala od mame, so bili uničevalni in nečloveški. V resnici sem imela najboljšega moža na svetu, pa tega nisem vedela. Ko je imel težave v šoli – malo tudi zaradi mene – sem mu obrnila hrbet, namesto da bi mu stala ob strani. Res sem bila pošast! Zdravljenje najinih odnosov ni bilo poceni, a vsak evro je odtehtal rezultate! Začela sem brati različno literaturo. Lasje so mi šli pokonci, ko sem ugotavljala, koliko ljudi trpi zaradi resničnosti pregovora, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Bili so dnevi, ko sem se sovražila zaradi podobnosti z mamo. Na srečo sem v takšnih trenutkih imela moževo podporo. Ki sem jo – končno – znala ceniti!«

(Konec)