V družbi največjih

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 11. junij 2012 / 06:00

Slaithwaite Philharmonic Orchestra iz mesta Huddersfield v Angliji je na tretjem abonmajskem koncertu izvedel deli slovenskih skladateljev Uroša Kreka in Alojza Ajdiča.

Po Puccinijevi operi La Boheme septembra in Mahlerjevi 3. simfoniji januarja je Slaithwaite Philharmonic Orchestra iz mesta Huddersfield v Zahodnem Yorkshiru v Angliji v program tretjega abonmajskega koncerta te sezone v tamkajšnji veliki mestni dvorani poleg del velikih imen klasične glasbe, kot so Debussy, Respighi, Bartok in Stravinski, uvrstil tudi skladbi dveh slovenskih skladateljev Uroša Kreka in Alojza Ajdiča. Koncerta na otoku se je konec aprila udeležil tudi avtor, v Kranju živeči skladatelj Alojz Ajdič s soprogo Katarino. »Vsega skupaj je posnetih okrog petindvajset plošč z mojo avtorsko glasbo. Nekaj jih imam še doma na zgoščenkah, pa sem jih lani nekaj poslal tudi na naslove nekaterih simfoničnih orkestrov v Anglijo,« o svojem uspehu razmišlja Ajdič: »Velikim svetovno znanim orkestrom skorajda nima smisla pošiljati posnetkov skladb, saj na naslove njihovih vodij dnevno prihaja na desetine zgoščenk in bržkone niti ne poslušajo vseh. Zato so me bolj zanimali organizatorji koncertov v manjših mestih, mlajši, obetavni dirigenti … No, kljub temu je potrebno imeti nekaj sreče. Pravi človek mora najprej začutiti tvojo glasbo, šele potem se odloča, ali jo bo vzel v svoj program. Orkestri so sicer dejansko zasičeni z novitetami.«

Ajdičeva glasba je navdušila mladega dirigenta Benjamina Ellina, ta čas prvega dirigenta in glasbenega direktorja orkestra iz Huddersfielda (mesta z okrog 150 tisoč prebivalci) v pokrajini Zahodni Yorkshire. Kljub enaintridesetim letom ima Ellin za seboj že bogato glasbeno kariero dirigenta in skladatelja. Dirigiral je številnim vrhunskim orkestrom po svetu, za svoje delo prejel nekaj vrhunskih nagrad, skratka Benjaminova biografija je kljub njegovi mladosti zavidljiva. Odločil se je za skladbo Rapsodija za trobento in orkester, ki jo je Ajdič leta 2006 napisal na pobudo našega odličnega trobentača Stanka Arnolda. Izvajana je bila dvakrat v Ljubljani, pa v Zagrebu in trikrat na gostovanju Slovenske filharmonije na Japonskem.

Zakaj sta se s sekretarjem orkestra Chrisom Woodheadom odločila prav za to Ajdičevo skladbo? Benjamin Ellin je avtorju dejal: »Že res, da ne sodite med znane svetovne skladatelje, ko pa sem poslušal vašo ploščo, sem si rekel, to je nekaj za naš program. Gre za melodično skladbo, ki bo prava za nadarjeno trobentačico našega orkestra Rebecco Robertson.« Slednja, sicer pred diplomo na glasbeni akademiji v francoskem Dijonu, se je takoj navdušila nad skladbo in jo odigrala zelo muzikalno, temperamentno in dinamično.

»V orkestru so me zelo lepo sprejeli, ko me je dirigent predstavil, sem doživel glasen aplavz, glasbeniki pa so dejali tudi, da je to po dolgem času skladba, ki je pisana na njihovo kožo,« se spominja naš skladatelj, ki je na novinarski konferenci pred koncertom govoril o svojem delu pa tudi o širši slovenski ustvarjalnosti. V Sloveniji, da imamo veliko odličnih skladateljev, od »modernejših«, do tistih, ki so, tako kot Ajdič, na neki način še vezani na tradicijo. »Imel sem občutek, da nič ne vedo o nas, ker smo pač za njih premajhni in kot taki neprepoznavni.« Na koncertu je skladatelj s soprogo sedel v častni loži ob županu mesta Huddersfield, žal pa so manjkali predstavniki slovenske ambasade iz Londona. Publika v dvorani, veliki za Gallusovo našega Cankarjevega doma, je obe skladbi slovenskih avtorjev odlično sprejela. Kot je dejal Ajdič, orkester po izvedbeni plati seveda ne dosega veličine recimo londonskih filharmonikov, je pa v žaru igranja, v poletu zagnanosti znal za seboj potegniti publiko. To je zadovoljilo tudi sekretarja orkestra, ki se je spočetka branil neznanih novitet iz Slovenije, saj je po koncertu dejal, da so tokrat izvajali prvi slovenski skladbi, a še zdaleč ne zadnji.

Ob tokratnem Ajdičevem uspehu je treba dodati, da so vodje angleškega orkestra sami izbrali slovensko skladbo, ki so jo izvajali pred angleško publiko, kar je ravno nasprotno od običajne slovenske praske, ko recimo v Londonu igra naš orkester, poslušalstvo pa so predvsem Slovenci v Londonu in uslužbenci ambasade. Odziva je bil vesel tudi skladatelj sam, ki je dirigentu kasneje poslal tudi njegovo najobsežnejše glasbeno delo, opero Brata, ki jo je Benjamin Ellin označil za fantastično. Ajdič je pred nedavnim končal, kot je sam dejal, drugi del koncerta za trobento in orkester in je sredi prenašanja novih idej v notno črtovje.