V imenu države: Prikrivanje

Doslej sem v tem knjižnem feljtonu predstavil več kot poldrugo stotnijo knjig in knjižnih fenomenov. Pa me res še pri nobeni knjigi ni bilo strah pisati o njej. Te sem se pa, odkrito priznam, kar malo ustrašil. Če boš odkrito napisal, kar si doživljal ob branju in kar si misliš o teh rečeh, boš imel še težave, mi je govoril moj notranji glas. Pa pišem le o knjigi, ki je izšla povsem legalno in legitimno, zbuja vse večje zanimanje, vseskozi pa jo spremlja sloves nevarne knjige, številni bralci in poročevalci se je izogibajo, vsaj tako se zdi. In če se bojiš že pisanja o njej, sem si govoril naprej - bi si torej ne upal sam raziskovati tako nevarne snovi in o njej napisati treh debelih knjig? Ne, spet kar brž priznam: ne bi si upal!

 

Za katero knjižno trilogijo gre? V imenu države je njen skupni naslov, doslej so pri založbi Sanje od lanskega junija do letošnjega aprila izšle tri knjige: Odprodaja, Preprodaja in Prikrivanje. Pričajo o orožarski aferi, »materi vseh afer«, ki bremenijo in razjedajo to državo. Avtorja sta Matej Šurc in Blaž Zgaga, novinarja, ki si pred imenom svojega poklica resnično zaslužita še oznako »preiskovalni«. Ni čudno, da je njuno delo podprl tudi Evropski sklad za preiskovalno novinarstvo (www.journalismfund.eu). »Pisca sta s pričujočo trilogijo, ki je brez primere v slovenskem preiskovalnem novinarstvu, opravila izjemno delo. Orožarska afera, ki je grdo umazala svetlo in toplo zgodbo o slovenskem osamosvajanju, po njuni zaslugi zdaj vendarle dobiva končne obrise. V treh zajetnih knjigah sta javnosti po več letih neutrudnega brskanja in iskanja manjkajočih kamenčkov v prikrivanem orožarskem mozaiku sestavila sliko, v kateri je tako rekoč vse jasno. Zdaj je dokončno znano, kdo vse je vlekel niti v zgodbi, ki junaško in močno idealizirano visoko pesem osamosvojiteljev postavlja v povsem drugačno, bistveno bolj kritično luč. Kot da bi sledila Bertoldu Brechtu, ki je nekoč dejal: Nesrečna je dežela,ki potrebuje heroje. Predvsem zato, ker za njihovimi hrbti nikoli ni videti umazanih podrobnosti. Te junaki praviloma vselej najraje zamolčijo.« Tako je delo svojih mlajših kolegov označil ugledni novinar Branko Soban.

 

 

V knjigi je cela vrsta dramatičnih zgodb, hkrati pa množica dokumentov, ki sta jih avtorja uspela pridobiti, kljub temu da so jima bila vrata mnogih arhivov zaprta, še več pa je posameznikov, ki so svoje sodelovanje zavrnili. Prikrivanje razkriva obdobje od »afere Brnik« iz leta 1992, »mariborskega orožja« (1993), ozadje Depale vasi (1994), pa mnoga prizadevanja, da bi zadevo razkrili, vse do »afere Patria«. Tisto, za kar v Prikrivanju gre, je po mojem najbolje razkrila Spomenka Hribar v svoji recenziji. Izpostavila je dejstvo, da gre predvsem za oblast in denar. »Vzpostavljen je začarani krog: za Oblast potrebuješ denar, da boš imel Oblast. Za to gre; osebno okoriščanje posameznikov je 'kolateralna dobrina'. To je 'zgodba' orožarske afere in osebna oblastna zgodba tistih, ki so v zadnjih dvajsetih letih vanjo vpleteni. Je zgodba, ki se še nadaljuje - nekatera imena iz 'orožarske afere' se zdaj omenjajo v 'aferi Patria'. In ki se bo nadaljevala, ta sramotna zgodba 'v imenu države', dokler ne bo povsem razkrita. Šele tedaj bomo lahko tudi raz-ločili, kdo so ljudje, dejansko zaslužni za osamosvojitev, za tedanjo oborožitev slovenske vojske, in kdo so vojni dobičkarji. Nemalokrat pa se je v zgodovini zgodilo, da so bili isti posamezniki na eni ravni heroji, na drugi, v drugem odnosu, pa zločinci oziroma moralno zavrženi ljudje. Poleg izdajstva domovine je trgovanje s smrtjo najbolj zavrženo dejanje. To zavrženost mora Oblast prikriti. Ne gre za prikrivanje nujnega uvoza orožja za slovensko vojsko - v interesu obrambe lastne na novo nastajajoče države - ki je še vedno in mora še biti pod embargom, gre za prodajo orožja nekdanje JLA, za kupovanje orožja v tujini za preprodajo naprej, na Hrvaško in v Bosno in Hercegovino. In celo to bi človek v moralnem smislu dopustil, saj so bili s strani JLA napadeni v dejanski, življenjski ogroženosti, če ne bi šlo za oderuške prodajne cene, za izigravanje nesrečnih ljudi, ki so orožje večkrat celo plačali, ne pa tudi prejeli …« Avtorja: »Zapisala sva, in z dokazi podkrepila, da je vrednost orožja, prodanega na Hrvaško in v BiH, znašala najmanj 140 milijonov takratnih nemških mark in da je nekaj deset milijonov mark gotovine našlo pot v avstrijske banke. Trgovce z orožjem, ki so imeli opravka z gotovino, sva navedla z imeni in priimki.« Če vas zanima, kdo so, si namesto orožja kupite trilogijo V imenu države in jo berite. Če si upate.