V gimnastiki trideset let

Telovadec Sašo Bertoncelj je končal športno kariero. Gorenjec je po odhodu legendarnega dvojca Aljaž Pegan – Mitja Petkovšek pogumno in uspešno prevzel taktirko prve violine slovenske gimnastike.

Gorenja vas - Reteče – Uspešno kariero na konju z ročaji je Sašo Bertoncelj, telovadec iz Gorenje vasi pri Retečah v škofjeloški občini, zaključil s 15. mestom na svetovnem prvenstvu v japonskem Kitakjušuju.

Slovo je prišlo pri 37 letih, zanj se ni odločil čez noč. »Sedemintrideset let pove že dosti. Trideset let je, odkar me je mami Majda prvič pripeljala skozi vrata gimnastične dvorane, trinajst let, odkar sem profesionalni športnik. Te številke povedo vse. Rezultati tudi govorijo zase. Očitati si nimam prav veliko. Kakšen grenak priokus seveda je. Redki športniki gredo z vsemi izpolnjenimi željami v športni pokoj. Odločitev o koncu kariere je zorela že nekaj časa, in ko je padla, je bilo točno tako, kot sem si želel, torej da bi vsaj eno sezono normalno tekmoval, užival in dosegel še kakšen dober rezultat. To mi je uspelo na tekmi svetovnega pokala v Kopru, kjer sem bil na zadnji domači tekmi šesti. Tudi na svetovnem prvenstvu ni bilo slabo. Lahko rečem, da sem zadovoljen, in se poslovim mirne vesti,« je povedal Sašo Bertoncelj, na vprašanje, kdaj bo šel naslednjič na konja z ročaji, če sploh še, pa je odgovoril: »Za zdaj me nič ne mika, čeprav ga imam tudi doma. Psihično sem se v vseh teh letih izpraznil. Vedno sem bil velik profesionalec. Dokler je bila to zame služba, resnost, odgovornost do sponzorjev, gimnastične zveze, trenerja, družine, vseh, ki so bili vpeti v mojo športno pot, sem to delal maksimalno. Sedaj se bom usmeril še v druge stvari. Mi je pa gimnastika dala veliko, praktično vse. Izoblikoval me je v človeka, kakršen sem. Dala mi je način življenja, delavnost, psihično trdnost, finančno stabilnost, poznanstva za prihodnost, prijatelje pa tudi slabe stvari, ki so me utrdile ...«

Spominja se predvsem lepih trenutkov, uspehov, medalj. Teh ni bilo malo. Ima kar 38 uvrstitev na stopničke svetovnega pokala, od tega tudi deset zmag. Petkrat je sezono končal kot skupni zmagovalec svetovnega pokala na konju z ročaji. Zmagal je tudi na prvih evropskih igrah, postal sredozemski in univerzitetni prvak, z evropskih prvenstev ima tri medalje: srebrno in bronasti. Med bolj grenkimi spomini pa je svetovno prvenstvo leta 2011, ko se mu ni uspelo uvrstiti na olimpijske igre. »Takrat sem bil eden najboljših na konju na svetu. Ena napaka je odločila. Lahko bi spremenila marsikaj. Tam bi osvojil medaljo, morda potem še olimpijsko medaljo, a se ni izšlo,« razmišlja. Celotno kariero je vadil pod vodstvom trenerja Sebastijana Piletiča v Narodnem domu.

Veseli se že nadaljnjih izzivov v življenju, ki ga čakajo z novim letom. Kakšni so, je še skrivnosten. Ne glede na vse pa ostaja povezan z gimnastiko. »Še vedno sem predstavnik športnikov na Gimnastični zvezi Slovenije in v izvršnem odboru do konca leta. Aktiven sem na Mednarodni gimnastični federaciji,« je še dejal oče dveh otrok. V dvorani pa ostaja v Škofji Loki, v okviru ŠD Matrica M&S, kot pravi drugega otroka njegove mame, ki ji z veseljem pomaga, kolikor lahko. Po novem je tudi član izvršnega odbora Športne zveze Škofja Loka.