Tipičen dan v Coimbri

Besedilo: Neža Markelj
Kategorija: Izleti GG / / 08:55

Preden sem uradno postala študentka na izmenjavi, sem bila sveto prepričana, da bom v prvih nekaj dneh uredila dolgočasne, a neizogibne formalnosti, potrebne za normalno življenje. Danes sem v Coimbri že skoraj deset dni in počasi dobivam občutek, da se je svet trdno odločil preprečiti lahkotnost mojega bivanja. Na primer: še vedno nimam urejene študentske izkaznice in je tudi še nekaj časa ne bom imela. Kaj pa naj storim, če je Univerza v Coimbri za več tisoč Erasmusovih študentov uradno registracijo organizirala teden dni po začetku predavanj? Drugič, no, posledično: uradno tudi nisem njihova študentka, kar pomeni, da se lahko obrišem pod nosom za mesečno avtobusno vozovnico, »socialno« kosilo v študentski menzi pa tudi urnik predavanj je zame še vedno velika uganka. V mestu sem torej že več kot en teden, popolnoma pripravljena in v »nizkem štartu« – moja halja visi v omari, čista in zlikana, moji zvezki so podpisani in urejeni po predmetih, laboratorijska očala počivajo na pisalni mizi, predavanja in vaje pa se začenjajo brez mene, ker pač še vedno nimam urnika.

Če odmislim zaostanek, ki ga bom morala nadoknaditi v naslednjem mesecu, in sprejmem dejstvo, da je moje farmacevtsko znanje bolj v zatonu kot v fazi ambicioznega napredka, se lahko hkrati pohvalim z bolj neformalnimi dosežki preteklih dni. Od velike palete dobrih slaščic zdaj znam ločiti odličen in povprečen pastel de nata, ki ga naredijo v Pastelariji Venus, vem, kje na Praçi da República Erasmovci posežejo po najcenejšem pivu in kako najhitreje do Figeire – kilometrske peščene plaže ob vedno vetrovnem Atlantiku. Počasi se navajam na strme ozke ulice, ki iz Conchade vodijo proti starem delu mesta, lovim avtobuse, ki se nikoli ne držijo napisanega voznega reda, in polnim police v majhni kuhinji, da z Nejcem ne bova živela le od testenin in rižot.

Coimbra mi je prirasla k srcu. Mirna jutra na obrobju mesta so zaslužna, da spanec potegnem krepko čez osmo uro zjutraj, se ob koncu tedna razvajam s kavo in pastelom v kavarni čez cesto ali pa v ogromnem parku ob reki Montego nabiram kilometre skupaj z drugimi rekreativci. Za kosilo se spomnim na dom, ko zamenjam testenine s sladkim zeljem (po receptu stare mame) in se po WhatsAppu dogovorim za izlet na plažo in večerno druženje. Tega s Čehinjami, Nemci ali Španci preživimo ob kozarcu piva na Praçi, pogovor se po navadi vrti okoli tradicionalne hrane in domačega življenja in kar naenkrat je ura dve ponoči, ko z Nejcem sopihava proti modri hiški na vrhu hriba, v mislih pa se že načrtujem prihodnje dni.