Čakalničar

Kartoteko imam pri mlajši zdravnici v zdravstvenem domu gorenjskega mesta. Naročanje je odpravilo dolga čakanja, toda v ambulanti imajo pogosto zadrege in čakanje se lahko zavleče v uro in čez. Medtem si človek ogleduje čakalnico in ljudi.

Čakalnica je pravzaprav hodnik, na zid je pritrjeno ogrodje z neudobnimi plastičnimi sedali, med njimi je le približno osem centimetrov prostora. Prav nič prijetno se ni usesti tako blizu drugega človeka, toliko manj, če kašlja in mrmra, da ga mori 'hripa'. Kako oddati kartico? Sestra ima veliko dela, v čakalnico pogleda le za kakšno sekundo.

Čakalci so veliki, majhni, suhi, debeli. Najlažje čakajo suhci, prekrižajo noge, čez pol ure nogi zamenjajo in tako dokaj mirno in udobno prestanejo čakanje. Veliko težje je debelim, ki ob vsakem premiku sopihajo, 'podritnik' pa pod njihovo težo škriplje, kar včasih spominja na neugodno slišno motnjo. Mnogi vrtijo svoje 'fončke' in so v svojem svetu. Ugibam, od kod je kdo. Če mu uhaja na i, je prišel z jeseniškega konca, če mu uhaja na a, je iz loških hribov, če poudarja zadnje zloge, se prišel s Cerkljanskega, itd. Za znane ljudi se zdi, da so se pomotoma znašli med nami, navadnimi smrtniki. Nedavno je poleg mene sedel slaven trobentač zabavnega ansambla, držal v rokah šop izvidov, glasno vzdihoval in stokal, gledal me je kot ranjena zver.

Zdravnica je prijazna in nasmejana, običajno reče: »No, povejte.« Na ti dve besedici sem se že tako navadil, da mi kar odleže. Ko jo gledam, se mi zdi njeno delo podobno železničarskemu kretničarju, saj me prestavlja s prvega na drugi, tretji ali četrti tir. Zadnjič mi je izmerila tlak, ki je bil višji kot doma. Malce sumljivo me je pogledala in rekla: »Ja … veste, jaz sem vam ga dvignila.« Oba sva se od srca nasmejala njeni dvoumni domislici.

V vseh zdravstvenih ustanovah je bilo osebje z mano prijazno, zdravniki razumejo težave, zato jim gre vsa moja pohvala.

F. J., Medvode