Dediščina noš zbrana v knjigi

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / nedelja, 19. september 2021 / 07:25

V Kamniku so ob jubilejnih, 50. Dnevih narodnih noš in oblačilne dediščine izdali monografijo z naslovom Pokažem se fantu v pisanem gvantu, ki je prva tovrstna pri nas. Oblačilno dediščino, predvsem gorenjsko nošo, predstavlja na strokoven, a vsem razumljiv in zanimiv način.

Besedilo za knjigo, ki jo je uredila Breda Podbrežnik Vukmir, izdal pa Zavod za turizem in šport Kamnik, sta prispevala dva priznana etnologa – dr. Bojan Knific, eden največjih strokovnjakov za oblačilno dediščino pri nas, in dr. Marija Klobčar, domačinka, ki Kamničane z etnološkega stališča raziskuje že štirideset let, tokrat pa se je posvetila domačemu mestu s perspektive slavnostnega oblačenja, kot strokovno rečemo oblačenju v narodne noše.

»Knjige, katere osrednji del bi bila podrobna obravnava zlate dobe posebnega načina oblačenja oziroma preoblačenja, s katerim ljudje prvenstveno izražajo pripadnost slovenstvu – torej druga polovica 19. in prva desetletja 20. stoletja –, Slovenci doslej nismo imeli, čeprav je bilo o temi na poljudni, strokovni in znanstveni ravni prelitega že precej črnila. Moj prispevek v knjigi je besedilo o narodnih nošah na Slovenskem, torej o tem, kar se je razvilo v prepoznavni znak slovenstva. Skušal sem predstaviti zgodovinski razvoj vse do sredine 20. stoletja in tudi posamezne kose, ki sestavljajo t. i. narodno nošo – od glave do pete, kakor rečemo. Predstavil sem, kakšne so stvari bile nekdaj in kakšne možnosti obstajajo danes. Taka knjiga se sicer ne bere kot roman, a sem si želel, da bo kljub strokovnosti razumljiva in zanimiva najširši množici ljubiteljev oblačilne dediščine, saj odgovarja tudi na najbolj pogosta vprašanja, kot denimo – ali morajo oblačila biti škrobljena, ali peča sodi k t. i. gorenjski narodni noši, morajo škornji biti potegnjeni čez kolena ali ne,« nam je povedal dr. Bojan Knific in poudaril, da je knjiga v grobem razdeljena v dva dela. V prvem prinaša vpogled v terminološka in druga vprašanja razvoja oblačenja – tako med drugim razreši marsikatero zadrego z besedami, ki jih uporabljamo na tem področju, preberemo lahko, da smo prvo besedo noša dobili v 18. stoletju, a to še ni bila narodna noša. Do prvega zapisa gorenjska noša je minilo še dobrih sto let več in prav ta se je nato razvila v t. i. narodno nošo. Prav gorenjski noši in njenemu razvoju avtor posveti največ besed, čeprav jasno poudari, da je oblačilna dediščina Slovencev še veliko več kot zgolj narodna noša. V drugem delu svojega prispevka pa se dr. Bojan Knific dotakne posameznih oblačilnih kosov, ki sestavljajo moško in žensko nošo, kar podpre z raznovrstnim slikovnim gradivom, s katerim je knjiga tudi sicer v celoti zelo bogata.

Tudi stroka priznava, da ima pri razvoju oblačilne dediščine Kamnik posebno mesto, ne nazadnje tod že več kot petdeset let poteka največji festival narodnih noš, zato je zadnji, a nič manj pomemben del knjige namenjen Kamničanom. Dr. Marija Klobčar je napisala poglavje z naslovom Od podob oblačenja do Dnevov narodnih noš in oblačilne dediščine. »Posvetila sem se razvoju fenomena narodnih noš v našem lokalnem okolju; Kamnik je namreč v tem prav poseben, predvsem z vidika razmerja med mestom in okolico. Želela sem predstaviti, zakaj se je to manifestiranje pri nas tako zelo ukoreninilo in vztrajalo v vseh teh desetletjih in različnih okoliščinah. Oblačenje ljudi v Kamniku in okolici ter njegovo spreminjanje skozi čas zaslužita posebno pozornost tudi zato, ker je proces ponarodevanja prežitkov oblačenja v mestu in okolici zapustil posebne sledi, te pa so v prepletu dogajanj po drugi svetovni vojni pripeljale do te tradicionalne prireditve,« pa o svojem prispevku pravi Klobčarjeva.