Odvetnik

Ob 170. obletnici rojstva Ivana Tavčarja objavljamo odlomke iz knjige Ivana Sivca Visoški gospod.

In zakaj se nisva poročila?

Tole vam bom napisal kar malce užaljeno. Za vse Kranjčanke in okoličanke, verjetno pa tudi za marsikatero Ljubljančanko, sem bil res dobra partíja, morda celo izjemno dobra, za Hermino pa – veliko preslaba! Tako je namreč ugotovila Herminina mati. Pa čeprav je bila pred menoj bleščeča odvetniška kariera, na zunaj sem bil postaven in prikupen kot malokdo, ujela pa sva se tudi v najbolj intimnih stvareh. Kar naravnost naj napišem, da sem srčno upal, da bi Hermina z menoj zanosila, pa ni. Menda ji je oče iz Bejruta prinesel neko stvar, ki jo je pojedla, pa potem tisti mesec ni bila plodna. To je bila zame velika novost in hkrati – tragika.

Hermina Pfäffinger se je pozneje po materini zahtevi poročila z baronom Harrasom von Harosowskym, odurnim, nadutim in nasploh neprikupnim človekom, s katerim v življenju ni bila srečna. In tudi nobenega otroka ni imela z njim. Sumim, da prav zaradi tistih tablet, ki jih ji je oče prinesel iz Sirije. Kot sem pozneje izvedel od gospoda Mencingerja, se niti ona niti mati in drugi njuni niso več veliko vračali v Podbrezje, deset let po najinem srečanju pa so vilo prodali Ferdinandu Schmittu iz Ljubljane. Hermina je živela s svojim ostudnim baronom na graščini  Aumuchl pri St. Poeltnu, kjer se je na stara leta zapletla z vrtnarjem in menda na koncu celo sila revna umrla …

No, recimo, da je bila Hermina moja prva violina. Druga iz kvarteta deklet bi bila lahko viola.

Šlo je za Mary Notte, nezakonsko hčerko slikarja Antona Karingerja, ki je bila v Kranju samo na počitnicah. V tistem času se nisem sprehajal samo po mestnih ulicah, temveč sem se v športni opravi večkrat odpravil tudi na bližnji hrib – na sv. Jošta nad Kranjem.

Z Mary sva se podala na Jošta najmanj štirikrat, pri tem pa sva občudovala prelep razgled na Karavanke in polje pod planinami. Navdušena pa sva bila tudi drug nad drugim.

Ker sem tedaj že imel nekaj ljubezenskih izkušenj, sem jih pri Nottejevi uporabil prav spretno, ona pa tudi ni bila več začetnica, zato je obema v vseh pogledih dobro kazalo. Ob njej sem spoznal, da se z vsako žensko v vseh pogledih pač ne ujameš enako. Mary je imela svoje muhe, a v osnovi je bila kljub dobro stoječim staršem preprosto dekle.

Tudi tokrat je vmes posegla dekletova mati, baronica Schmidburg-Codellijeva, ki je hčerki menda kar naravnost rekla:

»Možiti se moraš vedno na višje, ne na nižje.«

Tako sva z Mary hodila na sv. Jošta eno samo poletje, ves čas sva se imela rada, telesno pa sva se ljubila samo občasno. Nerodnost je bila namreč v tem, da Mary prav iz spoštovanja do moje mladostne ljubezni Emilije nisem hotel nikoli pripeljati domov v svojo sobico, bližnja srečanja z žensko pa so v naravi vendarle precej omejena.

In zdaj se ustavimo pri violončelu.

Temu dekletu s postavo, nenavadno podobno temu inštrumentu, je bilo ime Marija, pisala pa se je Gogala. Bila je pristna Kranjčanka, h kateri sem začel zahajati šele proti koncu mojega bivanja v Kranju. Ko sem jo pred njihovo hišo na Jelenovem klancu srečal prvič, se je še igrala – s frnikulami. Rekel sem ji:

»Gospodična, ali niste malo prestari za frnikule!«

Ona pa mi je – ostrega jezika je bila v vsakem pogledu ves čas – odvrnila:

»Vi pa premladi, da bi se vtikali v neznane ženske.«

Da, rekla mi je, da sem – premlad!

To me je tako vznemirilo, da sem potem po ovinkih vprašal, kako je temu dekletu ime, ali je res stara že sedemnajst let in kako to, da nima nobenega strahu pred tujimi ljudmi. Izvedel sem, da bo kmalu osemnajst, da je drugače strežnica v bližnji gostilni, da spravi v koš prav vsakega gosta ter da ima jezik vedno hudo ostro nabrušen.

Vsi tisti, ki me dobro poznajo, vedo, da nisem veliko popival in da denarja nasploh nisem nikoli zapravljal po nepotrebnem. V Kranju pa sem tedaj, ko mi je bilo preveč dolgčas, vendarle nekajkrat zavil v gostilno na Jelenovem klancu in se vsakokrat z besedami prav živahno poigraval z Marijo. Na zunaj je bila videti preprosto dekle, naravno bistra pa bolj kot pet šolanih skupaj.

(Se nadaljuje)