Odvetnik

Ob 170. obletnici rojstva Ivana Tavčarja objavljamo odlomke iz knjige Ivana Sivca Visoški gospod.

Do Bosne naša enota ni prišla, zame pa je bilo pomembno to, da sem se domov vrnil povišan – v poročnika! Novo izkušnjo sem pozneje prelil tudi v eno od povesti. Nasploh sem v kranjskem obdobju v resnici veliko pisal. V Kranju sem napisal – reci in piši! – triindvajset povesti, novel in drugih daljših sestavkov. Gospod Mencinger je imel prav: v mestu pod gorami sem se pisateljsko močno razvil in začel objavljati na vse konce in kraje.

Močno pa sem se razvil … tudi v ljubezenskem pogledu. V Kranju sem se pobliže srečal s štirimi dekleti …

Temu sem rekel – godalni kvartet deklet.

Kot veste, godalni kvartet sestavljajo dve violini, prva in druga, ter viola in violončelo. Lahko pa tudi violina, viola, violončelo in kontrabas. Recimo, da mi je ljubša druga sestava, ljubša zato, ker je bolj pestra, bolj razgibana.

Prva iz kvarteta deklet je bila Hermina Pfäffinger.

Bila je hčerka dunajskega konzula v Trstu in sestra priznane slikarke Rose Pfäffinger. Njeni starši so bili švicarski Nemci, živeli so na Dunaju in v Trstu. Herminin oče je bil nekaj časa konzul v Bejrutu v Siriji, večinoma pa je služboval na Dunaju. Tako je Hermina že kot mlado dekle videla veliko sveta, po naravi pa je bila nasploh zelo radovedna in dokaj radoživa. Izvrstno je obvladovala tako visoko nemščino kot francoščino in italijanščino in tudi nekaj mehkih slovenskih besed je prišlo iz njenih ustec. Ko je njena mati ovdovela, je rada prihajala v Podbrezje na počitnice. Baje ji je ta prelepi kraj pod planinami predlagal njihov družinski tržaški prijatelj Julius Kugy. Na začetku je Hermina v Podbrezju živela v gostilni pri Frencku, pozneje pa se ji je kraj tako priljubil, da si je tam postavila tudi prav lepo vilo. Ker sva se s slikarko Ivano Kobilca, ki je kmalu zatem naredila z menoj portret, poznala še iz Ljubljane, v Podbrezje pa je rada zahajala, ker je bil to rojstni kraj njene matere, se je pripetilo, da sem se na njeno povabilo tjakaj nekajkrat z vlakom odpeljal tudi jaz. In tam srečal Hermino.

O, kako lepa ženska je bila to! Izrazita blondinka, izjemno prijetnega, mehkega obraza, govorice pa tako živahne in blagoglasne, da je še nemško govorila kot bi tekel potoček v dolino med skalami in mahovjem.

Ker v Podbrezju ni imela ravno veliko sogovornikov, sva se kmalu tako lepo spoprijateljila, da sem se odpeljal tja gor pod planine samo zaradi nje vsaj trikrat. Ona pa se je po tako imenovanih naključnih opravkih kar nekajkrat mudila tudi v Kranju. Ni res, da je imela tedaj komajda sedemnajst oziroma osemnajst let. Vsaj tako so natolcevali nekateri hudobneži oziroma nevoščljivci. Bila je že zrelo dekle, z vsem tistim, kar razvitemu dekletu pritiče. Sprehajati se s tako lepo lepotico, recimo, ob večerih ob Savi, res ni bil mačji kašelj. Posebno ne ob tako odprtem dekletu. Glede na to, da je videla veliko sveta, pred moškim ni imela nobenih predsodkov.

Ker sem bil sam – kljub temu da so me imeli v Kranju za ljubimca prve vrste – tedaj še nekoliko neroden, mi je kar sama, sicer sila vljudno, dejala:

»Večer je tako romantičen, da bi gospodu spremljevalcu blagovolila, da me brez pomislekov poljubi na usta.«

Kaj sem hotel, to sem naredil, pa čeprav se do tedaj – kot vam je znano – nisem veliko poljubljal.

Potem je nadaljevala:

»Vaša moška bližina mi ni zoprna. Če želite, da začutite, kako glasno mi utripa moje srce, blagovolite seči z roko pod moj nedrček.«

In sem to storil, čeprav sem bil sam še trikrat bolj razburjen kot ona.

Vse do konca najinih srečanj sva ostala na blagovolite. In da ne bom preveč ovinkaril, naj kar takoj zapišem – mladina pa naj to preskoči ali vsaj zamiži na eno oko! –, da sem prav s čudovito blondinko Hermino v gaju ob Savi izgubil svojo moško nedolžnost. Pri tem mi je ona prav prijazno pomagala. Bil sem tako zmeden, da še danes ne vem, kako je prišlo do tega. A videti je bilo, da je bilo obema prijetno. Pa tudi datum sem si zapisal v svoj notesnik – 21. maj leta 1879. Trikrat sedem, najlepši mesec v letu in zadnje leto pripravništva pri gospodu Mencingerju. Prav prečudovita gospodična Hermina je bila – če se temu sploh lahko tako reče – za to najbolj zaslužna. Hkrati pa tudi za to, da sem pozneje poiskal marsikatero avanturo tudi pri drugih lepoticah. In da so mi mnogi zato govorili, da sem kranjski Don Juan.

(Se nadaljuje)