Primorska vinorodna dežela

Besedilo: Gorazd Šinik
nedelja, 8. april 2007 / 06:00

Ko gre pogovor o našem vinu - o ljudeh, vinogradnikih in vinarjih, naj bo strokoven ali ljubiteljski, in o razdelitvi Slovenije na pridelovalna območja, nikakor ne moremo brez Primorske in njenih štirih vinorodnih okolišev: Goriških Brd, Vipavske doline, Krasa in koprskega vinorodnega območja.

»Slovenija je kot butična trgovina finih vin, ki je preostali vinski svet še ni raziskal,« je v enem od svojih odmevnih člankov o naši deželi zapisal Anglež David Furer, novinar, vinski kritik, sommelier in poznavalec svetovnih vinskih tržnih smernic. »Seveda so že naši pradedje vedeli, zakaj saditi lokalne sorte, recimo rebulo in pignolo v Brdih, na Krasu in na Koprskem pa na eni coni z dvema sortama – refoškom in teranom. Primorska ima velik potencial primerljiv s svetovno uspešnimi regijami,« pa je oni dan, ko sva se pogovarjala o regiji, razmišljal Gašper Čarman, sommelier in mednarodno uveljavljen trgovec z vini.

Vsako vinogradniško-pridelovalno območje ali vinorodna dežela, pred časom smo ji rekli regija, je razdeljeno na okoliše s podokoliši in ožjimi okoliši, kraji ter legami. Značilna pomembnost regije so vsekakor klimatske značilnosti. Primorska dežela, ki je odlično opremljena z mediteransko predalpsko klimo, se zaradi dobre osončenosti lahko pohvali z veliko dobrimi legami, na katerih je zaradi talnih značilnosti – eocenski fliš in karbonatni rezidum, sprejemljiv za klasični do južnoevropski »sortiment« - značilne bele in rdeče vinske sorte. V primorski regiji, kjer ob klimatsko pogojeni tradiciji, z malce višjo alkoholno stopnjo, nižjimi kislinami in suho strukturo vin, na skupno 7000 hektarih, od tega približno na 3000 v obliki kooperativne proizvodnje »nekdanjih« družbenih kleti ter na 4000 hektarov v zasebni lasti, pridelajo skoraj polovico slovenske letne proizvodnje. Tako v Sloveniji pridelamo približno 100 milijonov litrov vina, po podatkih statističnega urada pa je povprečna letna poraba na prebivalca le 40 litrov. Kar nas nikakor ne vodi med pretirane porabnike šarmantne pijače, o kateri razpravlja Evropski red vitezov vina, Red Svetega Fortunata in konvent sv. Urbana. In še marsikatero omizje, najsi bo na vasi ali v mestu, ob rojstvu ali krstu, prazniku, poroki, smrti, ob žalovanju ali veselju, ne more brez vina. »Nismo prav nič večji pijanci, kot v kateri drugi evropski državi. Smo prej slabši porabniki kakovostnega in vrhunskega vina. A ob razvoju in prepoznavnosti vinskih znamk pri nas se dviga in razvija tudi kultura pitja,« je razmišljal Gašper. »V svetu je bilo narejenih veliko raziskav o vplivu in vlogi vina na prehrano in zdravje. Lahko bi rekli, če ga pije zdrav in razumen človek, bo vse v redu. Pravijo, da je teran zelo koristen. V Franciji in Ameriki pa so dokazali, da so trije kozarci ob hrani ali za sprostitev, prej kot ne celo koristni. Menda celo tako zelo, da zdravniki in raziskovalci razmišljajo, kako to povedati, da ne bi šlo čez mejo. In bi pijanci zares postali še večji, ljubitelji pa to drugo,« je bil hudomušen diplomant prestižne angleške šole »Wine and Spirit Educatin Trust« (WSET).

Goriška Brda

Največji in prodajno najprodornejši primorski vinorodni okoliš so Goriška Brda. Mediteranska klima, ki na severnem delu že prehaja v ostrejšo predalpsko, omogoča, da »vinorejci« trto gojijo od petih metrov nadmorske višine vse do vrha, 600 metrov nadmorske višine gričevnatega okoliša. Od vzhoda z goro Sabotin (609 m), na severu Korada (812 m), na zahod, kjer se Goriška Brda od Furlanije ločijo z reko Idrijo, na jugu pa čudovito in mično briško gričevje pojenjuje v Prevalsko ravnino. Peščena tla, fliš in karbonatna rdeča tla krajini omogočajo, da na skupno približno 2000 hektarih – 1200 ha pokriva največja slovenska »zadružna» klet Goriška Brda z.o.o. Dobrovo, 800 ha pa zasebni proizvajalci z okoli 100 blagovnimi znamkami, uspešno prideluje kar nekaj priporočenih in lokalno avtohtonih vinskih sort. V vinorodnih krajih, kot so: Biljana, Medana, Ceglo, Hum, Kojsko in Kozana, Višnjevik, Vipolže, Zali breg, Šmartno, Snežatno, Šlovrenc, Fojana,… uspevajo briška rebula, sauvignon, furlanski tokaj – zdaj zaradi politike ponesrečeno »sauvignonnase«, beli in sivi pinot, chardonnay, malvazija, merlot, cabernet sauvignon. Dovoljene sorte pa so ob refošku še cabernet franc, modri pinot in prosecco. »Prav rebula, recimo, je dokaz velikega potenciala za lokalno, oziroma avtohtono sortnost. S svojo veliko mineralno strukturo, pravšnjo kislino in alkoholno volumensko stopnjo, se pokaže kot le malo katera sorta. Vinski zvezdnik Marjan Simčič s Ceglega v Medani pa se je s svojim modrim pinotom, zaradi izkoristka tal, podnebja in znanja, povsem približal »veliki« Burgundiji, pojmu svetovnega vinarstva. Tudi njegova macerirana (daljše ležanje grozdnih kožic skupaj z moštom) rebula je odlična, prav tako Leonardo, na senu sušena rebula. Aleš Kristančič - Movia ima vedno velik, kakovosten merlot in cabernet sauvignon, recimo,« je razmišljal Gašper. »Še nekaj jih je. Recimo Stojan Ščurek s svojo avtorsko zvrstjo, imenovano Rdeča brajda, ter Edi in Aleks Simčič z belimi in rdečimi couveeji (zvrst več sort) s Plešivega. Nasploh imajo Brici odlična, izjemno bogata bela vina. Zaradi tako specifične mikroklime, po moje so med petimi najboljšimi lokacijami na svetu, so odlični chardonayi, tako odličnega dobiš le v Burgundiji, ali pa izjemen sauvignon, ki se ga da primerjati s tistim iz doline Loare. Svet pa v to mikrolokacijo, v kateri je Collio, italijanska stran Brd, šteje za najboljše tudi sivi pinot,« meni prodorni vinski navdušenec Gašper Čarman, in pravi, da se podobnosti dogajajo tudi v Vipavski dolini, na Krasu in v naši Istri.

Vipavska dolina

Vinorodni okoliš Vipavske doline, čestokrat z burjo prepihane doline, razgibane krajine vrtač pod Nanosom in pod Trnovsko planoto, vse do Nove Gorice, je nastal na karbonatni gmoti ob eocenskem gibanju – dvigovanju sedimentiranega morskega dna. Tu gojijo trto od približno 200 metrov nad morjem do vrhov grebenov med 400 in 500 metri nadmorske višine. Na skupno 600 hektarih, 300 v zadružnih in 300 v zasebnih vinogradih, pridelujejo zelen in rdeče pecljati refošk, laški rizling in malvazijo, in skoraj vse druge bele in rdeče sorte kot v Brdih.

Kako iz Goriških Brd v Vipavsko dolino, vsaj z okusi, me je zanimalo. Gašper Čarman je prepričan tudi v to vinsko regijo. »Tudi vipavska zemlja je bogato rudninsko-mineralna, odlična klima z burjo in vinarji z veliko občutka, pravilnih odločitev ter znanja »naredijo« zanimiva vina. Meni osebno je najboljši Matjaž Lavrenčič – Sutor, agronom in vinogradnik z veliko znanja. Prebudil je stari laški rizling, prav tako postarano malvazijo in lokalno rebulo in vzgojil belo zvrst imenovano Burja. Njegova chardonnay in sauvignon sta svetovno primerljiva. Izzivata ga še lokalna zelen in pinela. Obe ti dve beli sorti pa že doživljata sloves iz steklenic tako zasebnih vipavskih vinogradnikov kot iz kleti Agroind Vipava 1884, kleti dolge zgodovine in velike tradicije v okolju,« nadaljuje razmišljanja. Pa organsko vinogradništvo in dolge maceracije belih sort, me je zanimalo. O vsem tem je bilo veliko napisanega in povedanega zadnje čase. »Ja. Mislim, da za vsem tem »novim«, sploh o dolgih maceracijah, čim bolj zdravi, organski predelavi in kletarjenju, stoji zamejski Slovenec Joško Gravner iz Oslavja (Collio). Po njegovem se vse začne na Kavkazu, bojda rojstnem kraju vina, v amforah. Te dolge maceracije so zelo zahtevne, kletar mora biti natančen, vse pa se začne, kot vedno, že v vinogradu. Samo vino ob pretoku ni filtrirano, zato je tehnično drugačno. Za pivce, vinoljubce pa je tako: ali se navadiš in so ti enostavno ta vina všeč, ali pa ne. Drugače ne gre. Na Vipavskem pa je tozadevno pritegnil Valter Mlečnik s samosvojo rebulo, tudi izvrsten chardonny je že naredil. Pri njem gre zares za organsko pridelavo. Vse od vinograda do kleti. Brez kemije, se reče. In zato mu je lani suša in vročina odnesla dobršen del letnika.«

Kras

Kras je s površino 575 hektarjev najmanjši vinorodni okoliš v Sloveniji. Razmeroma suho podnebje z močnimi vetrovi, predvsem s severnikom – burjo, pomemben vpliv za rast trte pa daje značilna rdeča zemlja – terra rosa. Kraški teran je zagotovo najbolj prepoznavna sorta, ki je pridelana iz refoška. »Ja, ena cona, dve sorti in izreden potencial. To bi morali še bolj izkoristiti, tako v vinarstvu kot v prepoznavnosti Slovenije,« je razmišljal sogovornik, ki se je ravno tisti dan vrnil iz Londona, kjer dobesedno cvete, nam povsem nerazumno, velika vinska trgovina. »Refošk in teran sta odlični sorti z velikimi telesi v zvrsteh ob, recimo, merlotu ali cabenet sauvignonu.« Kras se geografsko razteza čez območje med Tržaškim zalivom in Vipavsko dolino, ter med Soško dolino in Brkini. In če omenimo Tomaj, se vinskim navdušencem oslini jezik na okus odličnega terana, ki pa se ga ne da primerno pridelati na celem Krasu. Teranton je teranova različica, v okolišu pa na nekaj legah zelo dobro uspevajo tudi bela vina, ki jih srečujemo tako v Vipavi kot v Brdih. Malvazija je vse bolj »istrska«, laški rizling, rebula in chardonnay pa drugačnih okusov. »Seveda je tudi na Krasu nekaj izvrstnih »ekip«, spogledujoč se v rdečino v vinskem kozarcu razmišlja vinski svetovalec Gašper. »Starosta slovenskega vinogradništva in vinarstva je zagotovo Ivan Batič iz Šempasa, ki mu že pomaga sin Miha. Njihova pinela, prav tako rebula, tudi sivi pinot, imajo svojo, avtorjevo noto. Drug par sta oče in sin Branko in Vasja Čotar, ki že obirata sad organsko pridelanega terana in malvazije. Nedaleč stran je Joško Renčel, ki se predstavlja z mogočnimi, velikimi in kompleksnimi vini.« Tudi na Krasu, deželi terana, je bila že davnega leta 1861 organizirana pridelava, zadružništvo pa so združevali naprej od leta 1978 v Kmetijski zadrugi Vinakras Sežana. Zdaj je v njihov register vpisanih 48 hektarov vinogradov. Od tega kar 45 hektarov s sorto refošk.

Koprski okoliš

Dežela refoška, kot radi imenujejo Slovensko Istro, pa je koprski vinorodni okoliš, ki se loči na obalni podokoliš (Miljski hrib, dolina Rižane) in notranji podokoliš (proti reki Mirni, Dragonji in Rokavi). Vinogradniška krajina je na približno 1400 hektarih, kar 600 hektarov je pod okriljem kleti nekdanje zadružne kleti, zdaj Vinakoper, d. o. o., družba z največ lastnimi zasajenimi vinogradi v državi. 800 hektarov vinogradov pa oskrbujejo manjši pridelovalci istrske kapljice. Okoliš, ki je najtesneje povezan z refoškom in istrsko malvazijo, poteka ob obali Tržaškega zaliva od meje z Italijo pri Debelem rtiču, prek Izole, Pirana in Sečovelj, do slovensko-hrvaške meje. Severni del območja je z dolinama Osapske reke in Rižane odprt proti Tržaškem zalivu, južni pa z Dragonjo proti Piranskem zalivu.

Podnebno je najtoplejše slovensko območje, najbolj submediteransko, ki na višjih legah prehaja v bolj celinsko podnebje. Pred leti so bili istrski vinogradi na terasah v kombinaciji z oljkami, intenzivno vinogradništvo pa je trto premaknilo v dolino in tako zmanjšalo tudi število trt na hektar. In s tem povečalo kakovost. Prvi »kletar« Istre je zanesljivo enolog Iztok Klenar, član uprave Vinakoper, glavni enolog kleti in mednarodno uveljavljen vinski ocenjevalec. »Še pred nekaj leti bi le redko kdo verjel, da bo naša dobra stara malvazija postala cenjena gospa,« je pred časom na Bledu, pred Vilo Prešeren, v prispodobi ob predstavitvi vin in kleti, dejal Iztok Klenar. Opisal je, kako zelo se spreminjajo okusi in se ob vse večji kakovosti in skrbi za vino menjajo trendi. Škocjan, Debeli rtič in Sečovlje so najboljše obmorske lege, kjer uspeva malvazija, sorta, ki se je podobno kot rebulo spominjamo iz naše polpretekle zgodovine. V zadnjem obdobju se vse bolj v ospredje, pred cabernet sauvignon, postavlja tudi merlot. »V Sloveniji je bil merlot sprejet bolje in veliko prej kot cabernet sauvignon, nekateri ga imenujejo kralj rdečih vin, za oba rdeča junaka pa v Kopru zelo dobro skrbijo. Capo d´ Istria pa sta prestižni polnitvi, tako bela in rdeča zvrst, ki s svojo visoko kakovostjo zelo dobro skrbita za prepoznavnost slovenske Istre.

Vinska Slovenija, ki je od lanskega poletja na novo organizirana in preimenovana v Vinsko družbo Slovenije, d. o. o., nosi še samozavesten slogan »Slovenija - moja vinska dežela«, in izraža pripadnost domačemu vinu, se bo še bolj povezana morda lažje ubranila pred mednarodnimi vinskimi trendi.

Primorska regija kot taka pa ni prepoznavna samo po izjemnem vinu. V nekaj zadnjih letih so velik in kakovosten prodor naredili tudi slovenski oljkarji, tako v Goriških Brdih kot na Koprskem. In kar nekaj oljkarjev se že spogleduje z mednarodnimi priznanji in nagradami za odličnost ter izredno kakovost olja. Pa naj se mu reče olivno ali oljčno. Tudi sadjarstvo je še vedno pomemben delež prihodka, še posebej v Goriških Brdih, kjer pravijo, da so pravi rajski vrt, saj uspeva vse, od zgodnjih češenj, do marelic, breskev, jabolk, do jesenskega kakija. Dežela Primorska pa je, tako v našem domačem okolju, kot v bližnjem sosedstvu, prepoznavna po odlični kulinarični ponudbi. In ni čudno, da je nekaj naših odličnih gostinskih asov prav s Primorskega. Od ribje restavracije Pikol v Rožni dolini pri Novi Gorici, do vrhunskega gostišča Pri Lojzetu na gradu Zemono in kraške gostilne Apolonia ter gostišča Za Gradom (Rodica) nad Koprom. In morda ni naključje, da so kar trije iz Slovenije prvič izbrani v prestižni francoski kulinarični vodič Jennes Restaurateurs d´Europe – JRE, s Primorskega: Ana in Valter iz Hiše Franko iz Starega Sela v Kobaridu, Tomaž Kavčič iz gostilne Pri Lojzetu na Zemonu v Vipavi in Manuela Kocjan iz gostišča Apolonia iz Šmarij pri Sežani na Krasu. Četrti izbranec v JRE vodič, ki išče, izobražuje in podpira mlade perspektivne gostince, pa je naš sogovornik Gašper Čarman iz Reteč pri Škofji Loki. Ker je bilo vino rdeča nit pogovora, sva z njim, oziroma ob njem tudi končala. »Vedno je zelo pomembno, v kakšni družbi ga pijemo, predvsem pa, iz kakšne vinske čaše se nam ponuja ta tako zelo šarmantna pijača, zaradi katere se prepleta velik del različnega svetovnega biznisa, tudi borza,« je sklenil Gašper in zagotovil, da sta ostali dve vinorodni deželi, Podravje in Posavje, prav tako zanimivi z vini in ljudmi, ki jim dajejo drugačno noto kot na Primorskem. Ob priložnosti vam v prilogi Na potem predstavimo še Posavje in Podravje.