Primorska ... ali (skoraj) vsa Evropa v enem kosu

Na začetku poti na Primorsko, še na vlaku na trasi bohinjske železnice, se podobe okolice skorajda niso spreminjale. Tudi ko sem na drugi strani tunela uradno zapustil Gorenjsko, sem bil še vedno blizu osrčja Julijskih Alp. Potem pa je vlak ob Soči prispel do Nove Gorice, in kar naenkrat padel »čez«. V ozračje mediteranske kulinarike, arhitekture in vzdušja, ki ga je vse polno že na Krasu in v Vipavski dolini. Dvakrat sem zagnal kolo, pa sem v daljavi zagledal prvo modrino Jadranskega morja. In še dvakrat, pa sem bil v Piranu že skoraj v morju ...

Prav Primorska je od vseh pokrajin v Sloveniji tista, ki je po svojih podobah najbolj raznolika. Plaž, zibanja na barkah in solin na obali nekako ne damo v osti koš z raftanjem in ribolovom po Soči ali ogledom jamskih kapnikov na Krasu in razpokano zemljo Krasa z rekordno namočenim Kaninom.

Zato je treba po Primorski počasi ali se vsaj pogosto ustaviti. Primorska, ki jo obdelaš s kolesom, z lenobnimi postanki ter debato z lokalnimi prebivalci je čisto druga od Primorske v avtomobilskem izletu. Po informacijo o poti in požirek se ustaviš v restavraciji ali osmici, ko je čas za počitek, se lahko uležeš pod vinske trte. Pokrajina je polna drobnih namigov, kam zaviti do osamljene kamnite vasice, po nakup oljčnega olja ter na zmenek s kapetanom barke ali jato ptic na solinah.

Primorska pa ni le romantika vina, kamna in temperamenta, ki bi bolj energične popotnike zdolgočasila. Tudi zaradi bližine turistično zahtevne Italije ima tradicijo bogate ponudbe. Pa naj bodo to adrenalinski športi na Soči, kulinarika Krasa, kulturne in etnološke znamenitosti slovenske Istre, briške prireditve ...

Primorska je pokrajinsko in zaradi možnosti doživetij tudi za slovenskega popotnika (skoraj) vsa Evropa ...